Imeti rad samega sebe...

Splošno prepričanje o tem, da "je najprej potrebno imeti rad samega sebe", ni cilj, h kateremu bi se trudili dospeti, je zgolj opravičilo, s katerim opravičujemo (najprej samim sebi), da zvesto sledimo opredelitvam "narave", in da v krogu "boja za obstanek" zmoremo najprej zase poskrbeti. Je opravičilo tega, dejstva, da znamo še najbolje sebi, in zase, pa da sebičnosti niti ne kaže kot nekaj slabega obravnavati... da, bili so časi (domnevno zgolj bili), ko je "gospodar" najprej jedel, ker je potreboval moči za oranje, in setev ter žetev, medtem ko so otroci, in ženščine, šele na koncu, če je ostalo (in za kar je ostalo) na vrsto prišli.

Prav zaradi tovrstnih živalskih ravnanj, s katerimi se izkazujemo, nenehno in povsod, je nastala - etika! Ki, buh-pomahi, prav o nasprotnem govori, ko pravi, da mi je počutje (nekega) drugega merilo, s katerim ocenjujem ne/dopustnost lastnih ravnanj, torej ne/dopustnost samega sebe. Pomeni, če prevedem, da se moram znati, takrat, ko na drugega (in zanj) mislim, brzdati, se omejevati v lastnih zahtevah, pričakovanjih, v lastnem izplenu, pa najprej - odstopiti njemu, temu "drugemu", šele nato tudi na svoj krožnik dati (ali pa, v najboljšem primeru, podeliti, kar imam, pa četudi en sam kos, ki, objektivno, enega samega ne bo nasitil, kaj šele dveh, a me bo zmogel, podeljen, za Človeka izkazati... in ne zgolj za človeka, za avtomobil-vozečo žival).

In, da, lahko "se imaš rad", kadar razpolagaš z vsebino, ki v etično usmerja, kadar tej vsebini v zadostni meri slediš, pa jo izkazuješ v lastnem ravnanju, pa še to "se" imaš samo toliko časa rad, dokler to počneš. Pomeni, da je odločujoča, za odnos do samega sebe, vsebina (in ne ti), pomeni, da imaš to vsebino rad, sebe pa šele posledično, kolikor si zares njen sestavni del.

Ne, ni se potrebno truditi, sebičnost vrti ta svet, in zaradi nje se tudi dogovarjati ne zmoremo, tako, da bi dogovor veljal, ne da bi bil komurkoli vsiljen, ker: vsi se imamo radi, pa želimo, pričakujemo, zahtevamo... izključno tako, kot nam prija, tako, kot se nam zdi, da je (za nas) sprejemljivo!

Ko bi se imeli malo manj radi... morda bi takrat predvsem na druge mislili, se jim razdajali, in bi se ti drugi razdajali nam, pa bi bil svet (zgolj ob tem) tako zelo lep, da še zdaleč ne more biti lep niti desetinko tega, na način, na katerega živimo.