Da zna
biti matematika sila čudna zadeva, in da njeni zapisi, njene opredelitve,
vsebinsko gledano, vselej ne ustrezajo dejanskim stanjem, o tem bo moč sklepati
na osnovi tega sestavka, pri čemer – matematika ni predmet, kateremu je zapis
namenjen, pač pa jo uporabljam le kot pripomoček, pri pojasnjevanju. Govoril pa
bom o sobivanju oziroma večinskem »sobivanju«.
1. Vsakdo je neko svoje bitje in (po prepričanju teh tozadevno
svojih, sicer pa zlahka vodljivih bitij) – najprej je treba imeti rad sebe,
drugače ne moreš imeti rad drugih (»imeti rad sebe« = samozaverovanost =
domišljavost = neumnost = SEBIČNOST… žal niso, nikakor, uspešni pri tem, da bi,
čeprav v drugem planu, imeli, dejansko, radi druge).
Kadar
dva takšna, večinska, »sobivata«, takrat bi to njuno delitev strehe in zidov
lahko, matematično, zapisal takole:
1 + 1 = 1 + 1
Da
ne bo nesporazumov, seveda imata tudi določene skupne zadeve, denimo: skupaj
zadovoljujeta temeljne fiziološke potrebe, pa sočasno jesta, sočasno seksata (dokler
še seksata, in to počneta drug z drugim), tudi skrbita, skupaj, za stroške (pri
»razvitejših sobivanjih« se točno ve, kaj je njegovo, in kaj njeno breme, pa se
tudi izvaja tista delitev na »moj« in »tvoj« denar…), sočasno celo na obiske
hodita, ampak – vse ostalo pa je kakor in kadar komu prija.
Že
res, da zmoreta tudi vse večere preživeti »skupaj«, v istem stanovanju, le da –
ona prek svojega sprejemnika gleda neko nadaljevanko, on, prek svojega, nogomet…
Kadar
imaš nekaj/nekoga rad, takrat ti je vsak trenutek, ki ga ne preživiš v bližini
tega nečesa/nekoga, mučen. Pa komaj čakaš, da se boš vrnil iz službe, iz
nabave, od tam, pač, kamor si moral iti, iz kateregakoli razloga…
Ko
poteka neko prvenstvo, v nogometu, košarki, neke olimpijske igre, bentiš – radi
imajo šport, kakopak, in dneve so zmožni preživeti pred sprejemniki, ne bodo
gledali samo prenosov tekem, pač pa še vsa komentiranja… in jim na kraj pameti
ne pade, da bi šli nekam drugam, razen tja, kakopak, kamor NEIZOGIBNO MORAJO
iti.
Ja,
kadar IMAŠ RAD, takrat POTREBUJEŠ BITI s tem/tistim, kar imaš rad!
2. Vsakdo je svoje bitje in potrebuje
NEKAJ časa zase, za izpolnjevanje/doseganje svojih želja, ker – če bo na
silo moral prilagajati svoje živetje, ne bo zadovoljen, mora tudi po svoje
živeti.
Kadar
na temelju IMETI-RAD (NE SEBE, nekoga drugega!!!) tvoriš skupnost, takrat je ne
tvoriš na silo, takrat se zavedaš, da nisi sam in samemu sebi namenjen, pač pa
da si postal DEL TE SKUPNOSTI. Pomeni, da ne moreš živeti, se izkazovati v
nasprotju z delovanjem, izkazovanjem, željami, potrebami… te celote, ker – kaj meniš,
pri dvokolesu (naj bo ono, za hip, nekakšna skupnost), če bi vsako kolo hotelo
po svoje, pa čeprav samo za nekaj sekund, če ne bi upoštevalo načel skupnosti –
bi to kolo zdržalo kot kolo, v enem kosu, kot celota?!
Takšna
»sobivanja«, kjer že v naprej, DOGOVORNO »vedo«, da ima VSAKDO PRAVICO DA TUDI PO
SVOJE ŽIVI, bi lahko, matematično,
opisal na sledeč način:
1 + 1 = 0,5 + 0,5 + 1
Čemu
tako, matematično? Preprosto: tisti vsakdo-po-svoje = vsakdo-sam-za-sebe,
označim z 0,5, pa – dva takšna sta seštevek dveh teh polovičk, preostanek pa,
tozadevno, živita skupnost… vsaj do takrat, dokler rutina skupnega živetja ne
postane preveč moreča, ker…
Je
težava, veš, pri vsakodnevnih zadevah, postanejo ne samo rutinske, samoumevne,
pač pa tudi naporne, dolgočasne, nezanimive, na drugi strani pa… bentiš,
malodane vsako leto je neko (športno) tekmovanje, malodane na vsakem koraku so
neki izzivi, ki vabijo pestriti živetje, pa, v najboljšem primeru, takšno »sobivanje«,
s časom, postane le formalnost, povsem enaka tistemu prej opisanemu, tistemu 1
+ 1 = 1 + 1 !!!
3. Zavedam se tega, da v tej točki
zapisujem nekaj, česar absolutna večina ne bo razumela, ker ne more razumeti,
kajti – kako boš razumel tisto, za kar sploh ne veš, da obstaja, kaj šele, da
bi uspel vsaj do praga, taistega dospeti (vstopiti, iti-skozi-vrata, pa,
objektivno nisi zmožen!). Kako boš razumel nekaj, kar je popolno nasprotje
boja za obstanek, sebičnosti, tistega »najprej je treba imeti rad sebe«, kako boš razumel nekaj, kar ne samo, da
nisi ti, pač pa je – TVOJE NASPROTJE?!
Kadar
z neko osebo dejansko sobivaš, kadar imaš to osebo dejansko rad, takrat – njeno
veselje, zadovoljstvo je tvoje veselje, zadovoljstvo… pa ne moreš biti
vesel, zadovoljen, takrat, kadar ta oseba ni vesela, zadovoljna! Njena skrb,
težava je tvoja skrb, težava, pa želiš, POTREBUJEŠ to, tej osebi
zmanjšati, olajšati skrbi, težave, jih na svoja ramena prevzeti, ker – hočeš,
potrebuješ to osebo videti NEzaskrbljeno = veselo, NEobremenjeno s problemi =
zadovoljno. Sobivanje je dejansko takrat, kadar bolečina te osebe še bolj kot
njo – boli tebe, in te celo dvojno boli: prvič radi tega, ker vidiš
njeno bolečino, drugič pa zato, ker bi rad to bolečino odpravil, pa ne veš kako
bi to naredil, nimaš možnosti, dejanskih, to narediti!
Takšno
sobivanje bi lahko, matematično, zapisal takole:
1 + 1 = 1 !!!
Ja,
res je, tudi takšno sobivanje tvorita (vsaj) dve osebi, a je res tudi to, da se
ti dve osebi združita v celoto, in, s tem, postaneta »samo« sestavna
dela te celote! Spomni se prej omenjenega kolesa…
In
je res tudi to, da gresta, ti dve osebi, sami na določena pota (po opravkih, v
službo, pač, tja, kamor ne moreta skupaj, ne glede na razlog tega ne-moreta), a
je res tudi to, da komaj dočakata trenutek, v katerem smeta znova biti skupaj.
In
je res tudi to, da tudi takrat, ko sta fizično skupaj, opravljata neka
opravila, vsak svoje, vendar – kadar imam nekoga rad, takrat hočem, da je
zadovoljen, takrat podpiram vse tisto, kar mu zadovoljstvo ustvarja, takrat
tudi sam komaj čakam na trenutek, ko bo to zadovoljstvo doseženo (ko bo neko
opravilo opravljeno, na zadovoljstvo tistega, pač, ki ga opravlja, in na,
posledično, moje zadovoljstvo)… pomeni, da tudi takrat, ko sobivam, ko sem »zgolj«
sestavni del neke celote, omogočam drugemu da živi, da ustvarja neka svoja
(posledično, neizogibno, tudi MOJA) zadovoljstva, ob čemer – tako to osebo,
ki neka svoja opravila opravlja, kakor mene, oba sočasno vleče k temu, da bodo
opravila čimprej opravljena, pa da bova, spet, nekaj časa preživela NEPOSREDNO
drug z drugim (ne drug OB drugem)!
V
takšnem sobivanju je cel kup SKUPNIH želja, načrtov, sanjarjenj, ciljev, potreb
– pa nikar ne pomisli na to, da o materialnih zadevah govorim! V takšnem
sobivanju se zmoreš pogovarjati, o vsem, in marsičem, obenem pa, verjel ali ne –
marsikdaj sploh niso potrebne besede, za to, da bi vedel o čem, kaj in kako
misli, ta, s teboj sobivajoča oseba!
Da
kaj takšnega ni mogoče? Večinoma res ne, pravzaprav je v svetu zgolj dvonogih
celo popolna NEZNANKA (nihče ne zmore »iz svoje kože«, nihče ne zmore preseči
okvirjev lastne naravne zasnovanosti), a v svetu razuma je še kako mogoče, ne
samo mogoče, celo »potrebno«, »nujno«, ker, veš…
Razum
je tisto, kar omogoča razumevanje dejanskih stanj, obenem pa prav ta razum
(obči ga imajo za nekaj »hladnega«, preračunljivega – pač, kadar po sebi sodiš,
pa si »razumen« samo takrat, kadar sebi v prid nekaj »kalkuliraš«, takrat je
sranje!) pogojuje, opredeljuje, usmerja, PORAJA čustvovanja, med katera
sodi tudi tisti imeti-rad, in v okviru katerega je moč tudi o empatiji govoriti
(empatija NI zmožnost-zaznavanja-tujih-čustev, kakor »vedo« obči, pač pa JE
zmožnost sočustvovanja!), pa…
Nič
kolikokrat sem že opisoval razliko med občim imeti-rad in dejanskim imeti rad
nekoga/nekaj (kar NISEM JAZ), pa, verjemi ali ne – ta razlika temelji prav na
odsotnosti/prisotnosti razuma! Na ničemer drugem.
In,
zgolj mimogrede, za šalo…
Nekje
sem že zapisal, da zadnje desetletje živim takšno sobivanje, pa…
Morda
sem tudi o tem, da sta prijatelja začutila potrebo po tem, da preverita moje
trditve, glede tega, da se je moč v najinem sobivanju pogovarjati tudi brez
besed, pa…
Noben
od naju, sestavnih delov najine celote, ni ljubitelj nakita, daleč od tega,
raje nasprotno, a sta prijatelja prav nakit izbrala za preizkus najine »kompatibilnosti«,
skladnosti, ne-vem-česa, pa…
Prvo
je prijatelj moj sosestavni del odpeljal do izložbe, neke, pač, v kateri je bil
razstavljen nakit (te izložbe pred tem nikoli nisva videla, ne ona, ne jaz!),
in povprašal kaj-bi-jaz-njej-podaril oz. kaj-bi-jaz-izbral-kot-NJEJnajlepšipredmet,
in povprašal tudi o tem kateri-predmet-bi-bil-meni-najbolj-všeč…
Jaz
sem, medtem, čakal, nekih sto metrov vstran, s prijateljevo ženo, potem pa je
sledila zamenjava – obe ženski sta čakali skupaj, jaz pa sem s prijateljem
odšel do izložbe, pa…
Pokazal
sem mu natanko ista predmeta, v kopici nekih drugih, in oba popolnoma enako
opredelil: ta bi bil njej najbolj všeč (najmanj grd), ta pa meni.
Kako?
Preprosto…
Res
je, razum zmore že v nekem konkretnejšem pogovoru SPOZNATI sogovornika (neko
osebo), spoznati njene bistvene značilnosti, dočim obči…
Hm,
ti »spoznajo« že takrat, ko se predstavijo, drug drugemu, in »poznajo« se leta
in leta ter vse do takrat, ko se sliši tisti njihov tega-pa-nismo-vedeli, ko se
izkaže tista »malenkost«, ki govori o tem, da tudi značajev (temeljnih
opredelitev neke osebe) NISO zmožni ugotavljati, prepoznavati (o značajih
sodijo na osnovi nič kolikokrat izkazanih ravnanj, pomeni, da ugotavljajo
ravnanja!).
Ja,
sobivanje. Bojda ga mrgoli, na slednjem koraku, dejansko pa sodi med izjemno
redke vsebine!
Ni komentarjev:
Objavite komentar