V
prejšnjem sestavku sem omenil (tudi) predrugačenje spomina, pa bi me lahko kdo
povprašal – kako lahko to narediš?! Boš rekel, da nekdo, ki nikoli ni bil,
denimo, na Dunaju, se pa, kar naenkrat, spomni, da – je bil?!
Ne, ne,
ne gre za takšno predrugačenje, pač pa… poglej:
V
vsakem sobivanju se, vsakodnevno, dogaja interaktivnost. So zadeve, ki so
povsem vsakdanje, v smislu samoumevnosti, običajnosti, pa neka zaskrbljenost,
nek težak dan, neke dodatne obremenitve… ne igrajo vloge na ne/zdravost psihe,
so pa zadeve, ki nanjo neposredno vplivajo, zlasti takrat, kadar gre za –
psihično nedozorela bitja.
Pozor:
tu NE govorim o nekem običajnem, nagonskem »sobivanju« (o tistem stanju, v
katerem imaš dejansko rad samega sebe, lastno ugodje, in povzročanje tega
ugodja – pomeni, da nimaš rad, zares, nekoga drugega, pač pa njegova ravnanja,
s katerimi te do zadovoljstva vodi!), pač pa govorim o tistem DEJANSKEM
imeti-rad-drugega, o stanju, v katerem vsaka »malenkost« šteje, pa…
Nekoga
lahko prizadeneš že z besedo (tudi takrat, kadar le-ta ni naravnana v to, da bi
prizadela, a je lahko »zgolj« napačno »razumljena«), z nekim ravnanjem ali z
odsotnostjo nekega ravnanja (denimo: ženi vsak dan prineseš rože, nekega dne pa
jih ne prineseš… pa ni nujno to, da si jih pozabil prinesti, lahko ti je nekaj
preprečilo to, da bi jih), celo – celo to, da nekomu ne nameniš sicer običajne
mere pogledov, tudi takšna »malenkost« lahko prizadene!
Ni
sobivanja, v katerem se ne bi dogajale tako dobre, kot tudi slabe stvari (pa,
znova – sploh ni nujno, da se slabe dogajajo namenoma, z željo po njih
povzročanju!), pomeni, da v sebi hranimo vse te podatke, o vseh (medsebojnih)
ravnanjih, izkazovanjih, pomeni, da imamo tako slabe, kakor tudi dobre spomine.
Zdaj pa takole…
Kadar
dejansko obstaja tisti imeti-rad, takrat, očitno, PREVLADUJE dobro, v tej zvezi,
pomeni, da prevladujejo »dobri« spomini, ker, v nasprotnem…
Če bom
psa trpinčil, ustrahoval, če se me bo bal, potem v moji bližini nikakor ne bo
užival, ne bo zmogel biti sproščen, zadovoljen, ker – me ne zmore imeti rad, in
obratno – če me ima rad, in mi to tudi kaže, s svojim ravnanjem, potem mu, očitno,
dajem (krepko) več dobrega, kot slabega (slabo je lahko že to, da ga, po
potrebi, pripnem na povodec – mu omejujem svobodo, njegovo voljo)…
Omenil
sem, v prejšnjem sestavku, da se rado zgodi, da otroci predrugačijo spomin,
takrat, ko eden izmed staršev zapusti »gnezdo« (ni pomemben, v prvi vrsti,
razlog te zapustitve, lahko je povsem IZVEN otrok!), in takrat…
Bolj
kot imajo dejansko radi, tega starša, večja je izguba, ki jo občutijo, ob
odhodu, pomeni – večja je možnost, da bo podzavest (ki ima tudi vlogo
ubraniti-me-pred-samim-»življenjem«, pred neprijetnimi zadevami, ki mi jemljejo
voljo do živetja) ravnala tako, da bo predrugačila, spomin, in to naredi tako,
da…
Vse
tiste slabe spomine, ki so bili prej nepomembni, potlačeni nekam v »pozabo« (ko
bi ne bili, ko ne bi prevladovali dobri, tudi imeti-rad ne bi mogel obstajat),
obudijo, in jih dajo v prvi plan, ter obratno – vse »dobre« razvrednotijo, jih
celo »pozabijo«! S tem doseže, podzavest, da nimaš več toliko rad, kot si imel
poprej, pa – če oddide tisti, katerega »nimaš toliko rad«, potem te tudi odhod
temu primerno – manj boli!
Še več –
podzavest zmore celo zamenjati osebe, pa – če je imel eden od staršev navado
enkrat-letno-objeti, denimo ob rojstnem dnevu, sicer pa ni čutil potrebe po
tem, da bi izkazoval svoja čutenja, in če je imel drug starš navado redno,
malodane ob vsaki priložnosti objeti, pokazati, da ima rad, ja, tudi tu zna
podzavest narediti čudež, predrugačiti dejstva, pa – preprosto, zamenja vlogi –
kadar odide tisti, kakopak, ki je objemal – in tisti, ki dejansko ni objemal,
postane »objemajoči«, tisti, ki pa dejansko je objemal, »ne objemajoči«!
Pa –
nikar ne misli, da gre za »znanstveno fantastiko«, za neko izmišljotino!
Ni komentarjev:
Objavite komentar