Eh, Rene, Rene…

Mislim, torej sem, eh, dragi moj Rene,

ko bi tako zares bilo, bilo bi prelepo,

ker, veš, ta svet bolj pust bi bil, na njem redke glavé,

in misel prav nikdar podala bi se temnit v nebo…

 

Saj mislijo, kako da ne, od tod nenehno sranje,

v donenju prazne so glavé, drugače ni moč bit,

in mislijo kaj vse imet, na žretje in jebanje,

kaj svet, ko pa pomembna je izključno »moja« rit…

 

Ti nisi vedel, kar dandanes vedet ni večini,

da človek je razum, in da razum je redka stvar,

ostalo pa, dvonogo vse, se tja, k človeku, slini,

za vede, za spoznanja vsa jim ni še malo mar…

 

Razum je tisti, ki rodi zavest, in vest, in srečo,

in uvidevnost, da povsod le lepšala bi svet,

sebičnost pa, nagonska bit, drži napredku svečo,

da, vsaj ob lučki blagodejni, do konca zna umret…

 

Kaj meniš, koliko jih je z odkritji in z izumi,

večini niti dnevnega nikoli ni dojet,

kaj misliš, koliko se jih k Resnici opogumi,

medtem ko vse ostalo, pač, zna se v lažeh imet?!

 

Oblast ne kvari, nikdar ni, in Sonce nič ne vzhaja,

je tat zgolj tat in zanj priložnost prav nič kriva ni,

morala pa, takrat, ko je, nikamor ne odhaja,

politik pa je slab zato, ker ljudstvo ga rodi…

 

Vsak k svojemu, povsem, gre rad, po svoji gre podobi,

a ta podoba skaže se, da lepa ni za zret,

pa svet je tak, da takšnemu se biti ne spodobi,

ne, ne, Rene, ko mislil bi, bi že ne bil preklet!