Ko
hudournik pride,
da se,
navzdol, poda,
moči mu
ne poide,
le
ruši, in divja,
in prav
nič ne odlaša,
in prav
nič mar mu ni,
razjeda
in odnaša,
kar
pred korak stoji…
Ne bo
se zaustavil,
za hip
ne onemel,
po
svoje bo napravil,
po
svoje se imel,
ni mar
mu za nastalo,
le
reže, da boli,
za njim
ne bo ostalo
ničesar,
da krasi…
Ko sila
podivjana
izpoje se,
nekoč,
preteklost
razdejana,
v
sedanjem pa nemoč,
takrat
ne bo več stati,
še
globlji bo prepad,
bo
srečo si iskati
za tisti
zgolj obstat…
Se v
meni čas zareže,
še bolj
kot se je že,
moči mi
vse izpreže,
mi
umiri srce,
ne bo
se mi podati
za
silo, v njen razkroj,
pač,
šla se je zdivjati,
le kaj
bi to z menoj…
Ni komentarjev:
Objavite komentar