Mala

Uboga moja, krhka Mala!

Edina si, ki si ostala,

od pravljice neke, v nič razdejane,

od neke poljane, nekoč obsijane…

 

Uboga moja, krhka Mala!

Le kam te pot sedaj bo gnala,

mar boš, kot premnogo nemočno je pišče,

ki žalost spoznava, ne najde, kar išče…

 

A tvoj nasmeh, kako zna greti!

Kako znaš v srce objeti!

Razbojnica mala, kako želja hoče,

da bi ti bilo le pojoče, cvetoče!

 

Uboga moja, krhka Mala!

Boš marsikaj, nekoč, spoznala,

a upam, da čim manj ti bo bolečine,

če že, naj v veselja solzé čas ti šine!

 

Uboga moja, krhka Mala!

Da bi svetliti vselej znala!

Želim ti še več, kot je v sreči mogoče,

ko v dalji si, hipec vsak v meni je žgoče…