Sonko moj…

Sonko? Ja, Sonko, Sonček.

Moj Lilonček barabonček!

Neka Driska, neka Sraka,

ki še v plenice kaka…

 

Medo, Sera, Čiki Čok,

moje dete, moj otrok,

Žaba, Buča, Destruktiva,

ki po malem svet odkriva…

 

Neka Glista razigrana,

stežka v kalupe dana,

protestira in ropoče

kadar po vsej sili hoče…

 

Moja Mala, moj objem,

svet se otopli v njem!

Ko z daljave k meni teče,

ko svoj »mene ge« poreče…

 

Sonko mali, a posije,

da v širjave se razlije

njena radost, njen nasmeh,

in sijaj v modrih očeh…

 

Ko podam na pot se k njej

vse v meni na juhej,

a ko čas je za slovo…

Je na tleh težko nebo.