Sva z
Malčico toplo živela
srce,
bližino, dom,
ničkolikokrat
se objela,
pogrešal
spet jo bom,
naj
tam, kjer bo, ji bo veselo,
iz
misli naj me da,
da še
za hip bi ne bolelo
nje
dobrega srca…
Saj
skupaj bova kmalu, znova,
za nekaj
kratkih dni,
tako
pač je, kot dva bregova,
ki reka
ju deli,
igrala
bova se, smejala,
še hip
ne ubeži,
predvsem
pa bova se crkljala,
do dna
mehkih oči…
Tako
pač je, drugače noče,
življenje
se igra,
zdaj se
smeji, kasneje joče,
ponuja,
in ne da,
je
vselej meni, vselej zame,
in jaz njej
prav tako,
ko me
do duše dna objame,
je
najino nebo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar