Povej, čemu?

Povej, čemu bi mi bilo še mar?

Samo zato, ker si budila sanje?

Pri tebi sanje so hlapljiva stvar,

ostaja to, kar zdaj ti je vsakdanje…

 

Povej, čemu prenašal bi, trpel,

vse to, kar dolgo mi je že trpeti?

Samo zato, ker sem te rad imel?

Eh, mine vse, in mine rad imeti…

 

Povej, en sam čemu zadoščal bi,

da tudi v drugo bi, morda, krenilo,

a bolj kot gledam, videti ga ni,

med nama vsaj, kot bi se zatemnilo…

 

Ja, res je, Mala je, in vedno bo,

a radi nje mi tebe ni hoteti,

naj gre ti tam, kjer ti doslej je šlo,

odkar podala v svet si se leteti…

 

Je pester svet, in slednji v njem korak

ponuja marsikaj, se da nabrati,

a res je tudi to, da se ne najde več bedak,

ki dal bi ti, kar jaz sem znal ti dati…

 

Povej, čemu bi mi bilo še mar?

Veš, nisem plot, da cucek vsak nanj ščije!

Čemu bi znova silil v nek svet laži, prevar,

da spet srce v trpljenje se ovije?!