Vse
bolj se mi kaže, morda sem v zmoti,
da že
nekaj časa po napačni poti
vztrajam,
ko upam do nekih oči,
ker ta,
ki ji pišem, nič več ne živi…
Ko še
bi živela, potem bi vsaj malo
od njene
lepote, dobrote ostalo,
ostal
bi vsaj majhen nek košček srca,
a ni
ga, pa če še tako iščem ga…
Vse
bolj se mi kaže, da tavam v hlad,
v brezdušno
sebičnost, tega nimam rad,
da
sonce si iščem, kjer ni mu sijati,
ker v
temi le s temo se moč je obdati…
Vse
bolj se mi kaže, da je zgolj bilo,
vse kar
je bilo je za hrbet odšlo,
življenje
je takšno, po svoje obrne,
kar vzame, vzame, nikoli ne vrne…
Me manj
je ostalo, bo treba naprej,
kakopak,
nikoli tako, kot poprej,
in niti
podobnega več mi ne bo,
ostal,
da bo žgal, le spomin bo na njo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar