torek, 6. september 2022

Slika

Zamisli si…
 
Imaš neko sliko. Čudovito, prelepo sliko. Odmeril si ji osrednje mesto v svojem svetu, da jo lahko vidiš z vseh strani, in v vsakem trenutku, ki ti je dan…
 
Na sliki je dan. Prekrasen, sončen dan. Tako sončen, da dobesedno čutiš svetlobo, ki sije, s te slike, in jo vpijaš. Da te obliva toplota, ki sili prek okvirja, zgolj zato, da bi te obdala…
 
Na sliki je trata. Polna cvetja. Zadiši ti, omamno, vsakokrat, ko pogledaš. Je drevje. Lepo, močno, zdravo, ki s svojimi vejami podpira nebo, da zmore ostati nad teboj, obenem biti zate. Nobenega oblaka. Na sliki je potoček. Slišiš ga žuboreti, njegov spev ti sega v dušo, da je v njej lepo, vedno. Na sliki je življenje. Tvoje.
 
Nekega jutra se zbudiš, in v istem hipu ti je vse čudno. Hladno. Prazno. Moreče…
 
Pogled šine proti sliki, in zareže te, globoko, vse do dna, tisto, kar ugledaš. Nič več sonca in svetlobe, toplote, nič več trate in cvetja, in omamnega vonja. Nič več dreves, in njihovih vej, in neba. Nič več potočka, njegovega lepega speva… le tema, trda, gosta tema, polna ledenega, polna praznine, polna ničesar drugega, razen smrti…
 
In sili prek okvirja, ta tema, da bi pogoltnila še vse ostalo. Premalo ji je, da je že pogoltnila osrednje mesto nekega sveta, pogoltnila bi, vse do konca, še zadnjo pikico, ki se upira, oklepajoč se spomina na sliko, tisto sliko od prej, sliko življenja…

Ni komentarjev:

Objavite komentar