Zamisli
si…
Imaš
neko sliko. Čudovito, prelepo sliko. Odmeril si ji osrednje mesto v svojem
svetu, da jo lahko vidiš z vseh strani, in v vsakem trenutku, ki ti je dan…
Na
sliki je dan. Prekrasen, sončen dan. Tako sončen, da dobesedno čutiš svetlobo,
ki sije, s te slike, in jo vpijaš. Da te obliva toplota, ki sili prek okvirja,
zgolj zato, da bi te obdala…
Na
sliki je trata. Polna cvetja. Zadiši ti, omamno, vsakokrat, ko pogledaš. Je
drevje. Lepo, močno, zdravo, ki s svojimi vejami podpira nebo, da zmore ostati
nad teboj, obenem biti zate. Nobenega oblaka. Na sliki je potoček. Slišiš ga
žuboreti, njegov spev ti sega v dušo, da je v njej lepo, vedno. Na sliki je
življenje. Tvoje.
Nekega
jutra se zbudiš, in v istem hipu ti je vse čudno. Hladno. Prazno. Moreče…
Pogled
šine proti sliki, in zareže te, globoko, vse do dna, tisto, kar ugledaš. Nič
več sonca in svetlobe, toplote, nič več trate in cvetja, in omamnega vonja. Nič
več dreves, in njihovih vej, in neba. Nič več potočka, njegovega lepega speva…
le tema, trda, gosta tema, polna ledenega, polna praznine, polna ničesar
drugega, razen smrti…
In sili
prek okvirja, ta tema, da bi pogoltnila še vse ostalo. Premalo ji je, da je že
pogoltnila osrednje mesto nekega sveta, pogoltnila bi, vse do konca, še zadnjo
pikico, ki se upira, oklepajoč se spomina na sliko, tisto sliko od prej, sliko
življenja…
Ni komentarjev:
Objavite komentar