Ostal sem…

Prav smešno, prav žalostno smešno se zdi,

v tej smešnosti še do nasmeha mi ni,

brez roke, ki sem jo v pomoč neko dal,

v trenutku sem hladnem, do konca, ostal…

 

Kaj roka, bi dalo se, zlahka, brez nje,

a mi je zarezalo, ostro, v srce,

zarezalo, mnogokrat vanj se sadilo,

brez milosti slednje, ledeno rezilo…

 

Ko bi mi vsaj duša, v uteho, ostala,

ne, roka, ki se je z rezilom podala,

mi jo je razklala, vsaj pol je vzela,

da bi poteptati v blato jo smela…

 

Prav smešno, ko pljunek z obraza drsi,

jih mnogo še čaka, pa bati se ni,

da bi mi umanjkalo nekih spoznanj,

da bi bolečine bilo malo manj…

 

Je roka sfrčala, mi ni je več dat.

Srce se bo znalo, nekako, pobrat.

Že res, da v bodoče previdno bo grelo,

v svoji bližini redkeje imelo…

 

A duša, kot duša, v njej mi ostane

cel kup brazgotin, da obujajo rane,

nikoli več v celem, nikoli v eno,

se že izbori, ji postane vseeno…