Ko skupaj postane praznina

Delila sva solze, delila sva smeh,

drug drugega grela, v svojih očeh,

po eni zgolj poti delila sva sanje,

izsanjala, skupaj, sva si domovanje…

 

Je to domovanje postalo »zakotje«,

se pot izkazala je zgolj kot brezpotje,

je vse, kar bilo je, sfrčalo v nemar,

ostal le, v praznem, cel kup je utvar…

 

Ko hrbet obrneš, izprazniš oči,

ko vržeš, preprosto, in zlahka, v smeti,

kako pričakuješ, takrat, v zahvalo,

da bi, za naprej, še topline ostalo?!

 

Ko skupaj postane navadna praznina,

ko vse, kar ostane, v rokah je spomina,

ko ni ti več mar, le po svoje živiš,

na svojem si iščeš, prav vse, kar želiš…

 

Zdaj nič več delitve, zdaj nič več snovanja,

počasi puhtijo sledi domovanja,

in vse bolj ostaja le tisti mi kam,

dokler mi je stati, dokler se ne dam…