Danes mi ni

Danes mi, očitno, in vsaj zaenkrat, ni. Kasneje bom fige nabral, da jih v zmrzovanje spravim, da bo Mali moč, prek jeseni in zime, gosti sok pripravljati. Košnja pa… bo počakala.

 

Sem doživel, včeraj, »prekrasen« dan. Dan streznitve. Ga bom lahko med ostala svoja »praznovanja« vključil. Je poskrbljeno, še kako dobro, da jih ne umanjka…

 

Danes mi ni. Ne želim več upati. Kar ni dano mojim rokam, to prepuščam tuji volji. Pa kaj, če mi je znana pot, teh volja, pa kaj, če vem, kaj bo čas prinesel?! Bi mi moralo biti mar, za to? Ne, mislim, da ne, niti malo, nič več…

 

Že v krog prijateljev ne spustim vsakogar. Od nekdaj jih imam malo, a ostajajo, skozi čase. Žal jih vse več ostaja le v spominu, kajti – življenje dela svoje, na koncu tudi vzame…

 

Še manj je tistih, s katerimi delim svoje življenje. In sem zanje vedno in dosledno, tudi takrat, ko se jim zdi, da me ne potrebujejo. Z njimi ne morem biti prijatelj, bi bilo premalo! Z njimi – delim življenje, sebe, slednji svoj dih. In so tega vredni!

 

Za to, da dospeš med moje prijatelje, moraš biti prijatelj. Ne znanec, ne občasni sogovornik, daleč od tega – v vsakem trenutku moram vedeti kdo in kaj, kakšen si, v vsakem trenutku moram vedeti, kakšen obraz me bo dočakal. En, in edini. Predvsem pa – v vsakem trenutku moram vedeti, da ne bom dočakal noža v hrbtu…

 

Za to, da s teboj delim svoje življenje, da si v mojem svetu, sestavni, neizogiben del mene samega, moram vedeti, da si »moj«. Tudi, če ne veš, da si, tudi, če te nisem povprašal o tem, če želiš biti. In moja štiriperesna deteljica, moji otročiči, so edini sestavni del mene samega, kateremu dopuščam vse. Tudi pljunejo lahko, nehote, nevede, zgolj v podobi neke svojeglavosti, name, po meni. Ostali pa…

 

Dovolim, marsikaj, pravzaprav – dovolil sem, marsikaj, veliko, še več, na koncu tudi preveč. Dokler nisem spoznal, da na silo nikogar ne želim, ne sebi, ne v sebi. Čemu bi?!

 

Skušam, vse svoje življenje, čisto, moralno. Marsikdo mi je že »očital« načelnost, a ne znam drugače, z enim samim obrazom. Pravzaprav niti ne želim! Raje pazim nanj. Tudi tako, da gledam, kdo sme, in kdo ne, v moje prijatelje, v mene samega, v moj svet.