Nisem še odpisal

Nisem več mlad, da bi se zaletaval,

in ne prestar, da bi priznal nemoč,

ne izgubljen, da bi v neznanem taval,

povsem drugačen, kot sem bil, nekoč…

 

Izkušnja vsaka lekcije razkriva,

ne gre ob njih, nikakor, brez napak,

in meni je še zlasti zadnja kriva,

da omahljivo vodil bom korak…

 

Je res, imam še marsikaj za dati,

le čas je tisti, ki vse bolj beži,

bilo vsega doslej mi ni spoznati,

čeprav spoznano že dovolj teži…

 

Za Malo in ostale otročiče,

veliki so, odrasli pravzaprav,

življenje me v svoji vnemi kliče,

kdo ve, morda jim pridem še kdaj prav…

 

A tudi zase nisem še odpisal,

bi tudi sebi znal srce imet,

da neko starost bi ob njem zapisal,

da smel bi ga na vse moči ogret…

 

Že itak sam na poti vse življenje,

v podporo, tu in tam, se najde kdo,

ustvarjen pa v dajanje, in v deljenje,

da vselej dam, in da imam roko…

 

Ne, nisem še odpisal se do kraja,

čeprav sanjač, napako to priznam,

pa želja skromna v breme mi ostaja,

da srcu nekem svojega oddam...