Trdijo, vedo…

Trdijo, da Raja na Zemljici ni,

vedo še, da znajo ljubiti,

pa dvom me razžira, najlepše se zdi,

da dva znata v isto se eno stopiti…

 

Se v enem budita, kot eno živita,

je eno njun dih in utrip, vsak, srca,

kot eno edino si srečo lovita,

brez enega nič se v ničevo poda…

 

In v enem so sanje, in v enem stezice,

vsi padci so eno in eno nebo,

in v enem obema enako je lice,

en smeh je in eno solzavo oko…

 

Ja, vem, kaj trdijo, vedo pa bolj malo,

je pravljica silna to eno imet,

verjemi, nekoč mi je v eno pognalo,

poprej nisem vedel, da zna sploh živet…

 

Ni Raja, ki zmogel takisto bi dati,

še zlasti z vsemi nevrednimi v njem,

a jaz, viš, sem zmogel svoj raj nek spoznati,

čeprav sem se znašel v peklu zatem…