Potepuh

Že zarana pot povleče,

kljubovat ne skuša,

za iskanjem koščkov sreče

se podaja duša,

le bisaga prek ramena,

v njej ni dosti stati,

davno že je vsa bremena

zmogel v nič poslati…

 

Z dalje se nebo svetlika,

videt ni oblaka,

ga neznano vselej mika,

kot da nanj zgolj čaka,

ptica kroži mu nad glavo,

da nasmeh odstira,

hodi skozi rosno travo,

bisere nabira…

 

Kraji mnogi so minili,

jih ne potrebuje,

ga naprej nenehno sili,

kot da pričakuje

neke zgodbe polne cvetja,

s soncem obsijane,

neka nova razodetja,

da za hip zastane…

 

Ko se pot mu bo izpela,

bo pod krošnjo legel,

ptica v temo bo zletela,

misli bo izpregel,

z njim nebo se bo podalo,

cvetne vse poljane,

polno bo srce zaspalo

v zgodbe dokončane…