Spuščene misli

Veter zbuja se v noč,

mar on sen odnaša,

trudim se, a ni mi moč,

čas pa nič ne vpraša…

 

Se obračam, se vrtim,

a mi ni uspeti,

k računalniku hitim

misel, dve ujeti…

 

Ko že polne so pasti,

prosijo roteče,

zapisati se jim ni

brez drobtine sreče…

 

Naj jim bo, jim ugodim,

hočem brez prisile,

v noč vetrovno jih spustim,

bodo se vrnile…