Proti sončevemu zatonu

Nikomur ne želel bi tega spoznati,

kar meni je dano bilo,

spoznati, in stati, in se vojevati,

četudi bo sonce zašlo…

 

Že res, da nikomur bilo ni imeti,

tega, pač, kar jaz sem imel,

in bolj kot imaš, bolj te žene trpeti,

ko vidiš izpeti se spev…

 

Obujal sem, in obudil, v življenje,

da krila mogočna korak je dobil,

ne kriv, ne dolžan sem učakal peklenje,

spoznaval rušitev, in vse izgubil…

 

Ne da se,  kljub vsemu, zares se ne da,

so sile, ki še čez srce razdrobijo,

ko sonce, v zaton, prek neba se poda,

le vse bolj, iz hipa v hip, čas temnijo…