Me
gledaš prav tuje,
ni sence
nasmeha,
obilje
hladu je,
brez
duše živiš,
prav
čudna bližina,
že z
dalje se neha,
v senci
spomina
pošastna
se zdiš…
Podoba
zlagana,
fasada praznine,
povprek
razmetana,
le meni
v nič,
greneča,
boleča,
kot
spev giljotine,
zbeži,
če te sreča,
na
varno hudič…
In
praviš, da zame
še vedno
ti bije,
da up
še kljubuje,
in
želja živi,
a nič
te ne vname,
prav
nič ti ne sije,
le
tujost, ki tu je,
da s
hladom boli…
In
praviš, da hočeš
nekoč spet
topliti,
da rada
živela
bi,
znova, z menoj,
a sploh
ne zajočeš,
ko
solze grem liti,
kot da
bi imela
graniten
ovoj…
Me
gledaš prav tuje,
tako,
reda radi,
povsem
brez sramu je
obraz
tvoj, prav vsak,
si
blizu mi, praviš,
med
nama prepadi,
in v še
manj zastaviš
prav
vsak svoj korak…
Ni komentarjev:
Objavite komentar