V liste zroč…

Zrem. Vse bolj zadnje čase,

in tudi nocoj.

V liste, prepolne beline,

ki ležijo pred menoj.

Kot bi čakali, kaj čeznje da se,

kaj nanje šine…

 

Sprašujejo me – kam?

In še kako, čemu, ter s kom?

Radovednost jih daje.

Ne želijo me pustiti tlom.

Dopovedujejo, da znam.

Da še nekaj mi sveta je…

 

Bojda jih moram samo zapolniti.

Izbire so dane.

V različne smeri.

V čistem, kakopak, peljane.

Da ne bi šel skaziti,

česar mi kaziti ni…

 

In zrem. In premišljujem.

In misli se bistrijo.

Pri tem jim čas pomaga.

Kjer vrednosti ni, da držijo,

tam v prazno prav vse snujem.

Tam prav nič ne odvaga.

 

Zrem. Vse bolj, zadnje čase.

Vsak dan zna le dodati.

Še zlahka mu uspeva!

Kjer ni pričakovati,

tam, bržčas, sploh ne da se.

K spreminjanju veleva.

 

Nič upov več cenenih.

Je trhlost, da le zruši,

da vse v nič odnese.

Kjer nisem več v duši,

kjer ni oči iskrenih,

tam se mi ne obnese!

 

In zrem. In premišljujem.

Ni vrag, gotovo kane!

Belina grozno moti.

Preveč me vsak dan stane,

preveč že moledujem.

Čemu trpel bi v zmoti?!

 

Pa jih popisal bom. Se ve!

Brez packe, ene same.

K odgovorom dospel.

Ker – vrag naj me vzame,

če trošil bom srce,

da hlad mi bo v zameno vel!