Bojda
je tako, velijo,
da si
pota vsakdo išče,
takšna
redka, ki gradijo,
množična
pa na smetišče…
Vsakdo
svojo zgodbo snuje,
ko razvlači
svoja čreva,
najde
tisto, kar si kuje,
vse, za
kar si prizadeva…
Ko
popljuvaš darovano,
roko,
ki v pomoč bila je,
trše
vse ti bo postlano,
ista
roka več ne daje…
Kadar
greš srce teptati,
ki je
tebi grelo, bilo,
ga ne
znaš več omehčati,
v kamen
se je spremenilo…
Kdor te
s tal je že pobiral,
ti pa
hrbet mu obrneš,
se ne
bo nič več nerviral,
ko
zgodi se, da se vrneš…
Ni komentarjev:
Objavite komentar