Povej mi, pošteno…

Povej mi, pošteno, če misel ti vleče,

si slišala kdaj za srce,

mar veš, kaj ga hrani, da zmore goreče,

da v prazno mu bitje ne gre?!

 

Povej, le čemu bi te v svoji bližini,

če ti me iz svoje podiš,

če v tebi za kanček ni mesta toplini,

le hlad je, kar mi podeliš?!

 

Povej, le čemu bi hotel te objeti,

če tebi objeti me ni,

čemu bi ti zmogel karkoli verjeti,

ko laž se v očeh ti iskri?!

 

Povej mi, pošteno, veš kaj je pošteno,

mar veš, kaj je vest, in kaj sram,

če tebi za pota je tvoja vseeno,

kako naj na svoja te dam?!

 

Povej mi, mar veš, da je upanje smešno,

ko čistost si, zase, želi,

obenem ravnanje umazano, grešno,

mu streti vsa krila hiti?!

 

Povej mi, pošteno, če misel ti vleče,

si slišala kdaj za srce?!

To je prav edina stezica do sreče,

pa pljuvati nanj se ne sme!