Zgolj neke stvari

Sem nekajkrat prosil,

ko v srcu sem nosil,

a se je zgodilo,

da vsakič zaman,

pa večkrat je v prazno,

povsem neopazno,

srce moje bilo

iz dneva v dan…

 

Se trudil, razlagal,

na koncu omagal,

življenje spreminja,

kar v roke dobi,

in zmore gasiti,

in zmore hladiti,

da sonce izginja,

dokler ga več ni…

 

Nič več ne beračim,

nič več ne drugačim,

dokler je kaj dano,

dotlej le živi,

boleče je moje,

ti pojdi po svoje,

zacelil bom rano,

pa naj otopi…