Že ko
sva se spoznavala, prek nekih pisanj, sva se začutila. Misli so nama v isto
smer tekle, na enak način sva doživljala svet, čutenje bi se lahko v eno zlilo,
in bi ne bilo nič narobe…
Ko sva
zastavila najino soživetje, je bilo, kot da se je duša, ena sama, končno našla!
Ne znam pojasniti, a bilo je, kot bi si misli brala. Kar nekaj je takšnih
primerov, ki bi se neverjetni, nemogoči zdeli, tudi meni, ko jih ne bi doživel…
Prijatelj
ni verjel, in je celo preizkus naredil, da je tudi sam videl nek eno, neko
isto. Čeprav preizkus še zdaleč ni bil lahak, nasprotno. Težko mu je bilo
verjeti, čeprav je ne samo verjel, pač pa videl, na lastne oči…
Ne, ni
mi bila prijateljica! Daleč od tega! Bila je moja opora. Bila je moja
zaveznica. Bila je buditeljica moje volje do življenja, takrat, kadar so me
določene skušnje, določena spoznanja vrgla na tla. Bila je – jaz! In jaz sem
bil ona…
Danes…
O danes
ne bom, vsaj obsežneje ne. Itak zapisujem, na veliko, marsikje, pa le to zapišem…
Da,
nekoč mi je bila!
Ni komentarjev:
Objavite komentar