Nasmeh, ki ni več grenak…

Marsikdaj se nasmehnem (spočetka sem to trpko občutil, a že dolgo ne več), vedoč, da večina, ki »bere« moje zapise, pojma nima o tistem, o čemer zapisujem, potemtakem tudi ne o tistem, kar zapišem!

 

Mnogokrat so mi očitali, češ da zapisujem preveč na-široko, ko se v pojasnjevanja podajam, čeprav – pri tistih, ki zmorejo zgolj neposredno, dobesedno »razumevati«, pri njih je kratkost besedila še bolj brezupen poskus, kot njegova dolžina, pa čeprav… ja, dejansko, za takšne je sleherni čas, tudi tisti, ki je v pojasnjevanje namenjen, popolna potrata. A, kljub temu, pojasnjujem, želeč, da bi bilo moji »ciljni skupini« bralstva, katero, če sem zelo širokogruden, na prste ene roke štejem, zapisano lažje dostopno.

 

Samo-nasmeh-je-bolj-grenak… je moč v neki pesmi slišati, a moj, nasmeh, se je že dodobra privadil, pa nasploh ne zmore do večje grenkobe dospeti, kot sicer, po vprašanju mojega zapisovanja, in »razumevanja« odjemalcev mojih besed, pa se je trpkosti že tako navadil, da se z njo niti malo več ne obremenjuje, se vanjo ne odeva.

 

Tudi danes je Malo nekaj časa mojim obraznim gubam namenilo. Zanimive so ji, pa upam, da nikoli ne dospe v stanje, v katerem si bo kožo zategovala, se, z nekimi butastimi pripomočki, borila-proti-zgubanemu-obrazu… bentiš, ko zategnejo kožo, na obrazu, kakor da bi jih v zadnjice (po)gledal. Hm, marsikdaj tudi brez takšnega posega do enakega učinka pride.

 

Neke so smejalne, sem ji pojasnil. In te so povsem arhaična zadeva. Že dolgo mi namreč ni do smeha, zgolj nasmeh je najdlje, do koder s tovrstnim skrivljanjem obraza dospem.

Neke o določenih žalostih pričajo, čeprav so tiste, ki o istem najbolj zgovorno zmorejo, skrite, nekje, globoko vstran od dosega oči.

So tudi takšne, ki izpričujejo skrbi, pa one, ki, tudi radi skrbi, a ne zgolj radi njih, o mišljenju izpovedujejo. Tata, pač, nikoli ni dal na videz, na zunanjo »lepoto«, vselej se je raje vsebini posvečal, in tam, kjer je, kadar je, bolj poredko, moč kaj najti, iskal. Da, večinoma vsaj, ničesar našel ne bi.

Kakorkoli že, Malo, sem ji dejal, tvoj tata je že star, tako star, da se mu je »zafecljalo«, pa se mu neka mladost, doživeta in preživeta, ne zdi neka posebna draž obstajanja, pravzaprav mu samo obstajanje nekega oprijemljivejšega opravičila več ne ponuja. Kakopak, samo del tega sem ji povedal, vsega tako ne bi razumela, in v odgovor slišal, da – nisem star, da sem zgolj velik-tata, medtem ko je ona mali-tata…

E, dete moje, si mislim, celo tistih smejalnih ti manj želim, kajti, veš – krepko bolj zaboli, kadar z nebes na tla treščiš, kot takrat, če te na tleh spotaknejo… čeprav, po drugi strani – ko bi se ti predvsem smejalne risale v obraz, in se pletle, ves tvoj čas, druga prek druge, tudi ne bi bilo nič narobe. K vragu s poznavanjem resnice, tudi ti imaš pravico do tega, da ti je lepo!

Bom pa še razmislil, če jo bom v tečaj ful-kontakta vpisal! Ko bi tam napredovala, ni vrag, da si ne bi, s tem, olajšala poti mimo vse goltave, butaste, pokvarjene, razkrajajoče sebičnosti.

Modre oči…

Za modrost so najprej potrebne modre oči. Modre oči se nahajajo za tistimi, katere vidiš, in milijone let pred tistimi, ki večinoma gledajo, a ne vidijo.

 

Nahajajo se tam, kje naj bi nekaj bilo, a v množičnem ničesar ni. Tam, kjer naj bi prepih med ušesoma ne uspel do besede priti, tam, kjer je do elektrifikacije prišlo davno prej, preden je Tesla bebcem svetlobo-skozi-žico dokazoval.

 

Poleg modrih oči je pomembna tudi shramba v modrem, ki, v odvisnosti od odtenkov modrine, razvršča prek polic. Marsikaj nekam na dno, celo na tla, pod police, odloži, zvečine tisto, kar večini edino pomembnost predstavlja, dočim je modri shrambi zgolj za vsak primer pri roki, kot delček nečesa večjega, in krepko pomembnejšega.

 

Pomemben je, kakopak, tudi shrambnik, ki se v modri svoji opravi sprehaja, čakajoč na to, da bo (po)stregel s tem ali onim s police vzetim, da si bodo modre oči, ki se nahajajo za tistimi, katere vidiš, in milijone let pred tistimi, ki gledajo, da ne vidijo, z vseh možnih koncev v gledanje vzele. In se, po nekem modrem času, za najbolj moder, med vsemi odtenki modrega, odločile.

 

Znanje. NE tisto, ki ga predpisujejo v obveznih nekih odmerkih kot absolutno zdravilo vseh časov, in tegob… pač pa tisto, ki vse opombe in pripombe prestane, in svoje oslombe zadrži, kljub temu, da si jih malodane v nedogled poskušal sesuti.

 

Količina tega znanja. Večja je, manjša je gromozanska gmota, ki še v sferi nepozna(va)nja ostaja. Večja je, večja je pestrost njegovih govoric. Večja je – manjša je možnost, da ob njej bedak izpadeš!

 

Zmožnost razumevanja alias razumskost. Le-ta v bistvu ni na tretjem mestu, pač pa ne prvega (dejanskega znanja), ne drugega (njegove količine) ne bi moglo biti brez te, konkretne zmožnosti. Ki pa ni pomembna le radi tega, pač pa tudi zato, ker – zmore z različnih področij celote sestavljati, in iz celot do različnosti dospevati. Analitično-sintetično mišljenje (tudi o tem je moč govoriti, kadar je govora o razumu), najprej na prafaktorje razstavi, nato jih skušaj povezati v celoto, pa – če ti uspe… juhuhu!

Baj-de-vej – s takšno »potrato« časa se občost ne izkazuje, njej so znanja dostavljena na-prvi-pogled, v kolikor ji niso že v zibeli položena.

 

Zmožnost DVOMA (tudi in predvsem v LASTNA spoznanja), posledično zmožnost poskusiti-SESUTI-lastno-dognanje… je tudi sila pomemben del poti dospevanja do modrih oči, kakor je pomemben del tudi v obratni smeri – zmožnost (z lastnimi besedami) podkrepiti (v podobah praktičnih, iz-življenja-vzetih-primerov) določeno(-e) trditev(-ve).

 

Zmožnost SPROVAJANJA ugotovitev na področje povsem praktičnega življenja pa je tista zaokrožitev modrih oči, brez katere le-te nikoli ne bi pomodrele, kajti – če »znaš« narediti stol samo na jeziku, v življenju, v praksi, pa ne, potem… in povsem ISTO velja za vsa ostala področja, povsod je PRAKSA izkaz ne samo modrih oči, pač pa sleherne, še najmanj pomembne, usposobljenosti! Čeprav… v časih, v katerih vsevprek skačejo prek svojih zmožnosti, v takšnih časih tisti najprej-skoči-potlej-reci-hop prav nič ne velja. Pač, ko bi bile modre oči (pre)številne, takrat, bržčas, v njih neke posebnosti ne bi bilo moč iskati.

»Avtoritete«…

Kaj oziroma kdo je živalskim »avtoriteta«?! Ko bi zapisal, da tisti, ki ima moč odločanja, bi zapisal dovolj pomanjkljivo, da bi bil odgovor napačen, kajti – če je VSAKDO, ki ima moč odločanja, »avtoriteta«… če se ta vsakdo nahaja domala na vseh področjih, kjer se nagonski srečujejo s svojimi »avtoritetami«… potem, bržčas, NI pomemben ta vsakdo, neka konkretna oseba, ki nek položaj zaseda, pač pa je pomemben njih SKUPNI IMENOVALEC– položaj, in vse tisto, kar ta položaj, neposredno in posredno, omogoča tistemu, ki ga zaseda. Potemtakem se pri obči »avtoriteti« sprašujemo s tistim KAJ… na katerega dobimo odgovor – MOČ!

 

Ta moč se izkazuje v različnih svojih podobah, pa je lahko v podobi neke (tudi uradniške) funkcije, ali v podobah bele halje, morda sodnikove toge, policijske uniforme, šefovega stola, ne nazadnje tudi v podobah (po njihovem) »vladarja Sveta«, denarja. Z drugimi besedami – NI pomembno KDO s takšno »avtoriteto« razpolaga, še manj KAKŠEN ta nekdo je, je moralen ali ne, pomembno je, da v rokah drži določeno moč in da se »oni«, napram te moči, čutijo v podrejenih vlogah. V kolikor pa takšna »avtoriteta« celo klobase obljublja, kar na drevju rastoče… jo bodo še dodatno na rokah nosili… dokler, kakopak, ne dospejo do svojega večnega tega-pa-takrat-nismo-vedeli, in taistega malikovanega razglasijo, v najboljšem primeru, za nesposobnega, lahko pa tudi za barabo.

 

S takšnimi »avtoritetami« je hudič, kajti – težko je biti dejanska avtoriteta nekomu, ki niti tega ne ve, kaj to spoštovanje je, pa katere vsebine so spoštovanja vredne, kako se spoštljivost izkazuje, in takšnim, ki tega ne vedo, zmore biti vsaka rit, njim podobna, »avtoriteta«, da le razpolaga z enim od (naštetih) izkazov svoje »avtoritativnosti«… ki lahko dokaj hitro mine, pa čeprav NE bi smela, v kolikor – bi zares vedeli, kaj, čemu, kako… avtoriteta zmore nastati in obstajati! A za to bi tudi sami morali biti vsaj omembe vredni, če že spoštovanja ne morejo biti…

Ni težko imeti rad…

Ni težko imeti rad, težko je najti osebo, ki je takšnega čustvovanja vredna.

 

Lepota se skriva na izjemoma dosegljivem mestu, na dnu oči.

 

Še niso izumili ličila, s katerim bi maska do svetlobe dospela.

 

Od nekdaj ne maram praznine, pa če je še tako okrašena.

 

Ne bom rekel, da jim je izgled vse, le to zapišem, da je njihov vse praviloma nič.

Sem za dvig RTV naročnine!

Da, prav si prebral/a, sem za dvig naročnine, in to za občuten dvig! Na tak način bi namreč ustanovi, RTV-u, izkazali določeno priznanje, za vsa njena prizadevanja, in predvsem za to, ker s svojim delovanjem presega meje vseh poznanih nam zakonitosti, in dokazuje, da je moč iz nemogočega narediti mogoče! In to počne tako, da – s svojim programom poneumlja tiste, ki bolj neumni, kot so, sploh biti ne morejo!

Kruta nasprotja…

Med bebci je umnost obremenilno stanje… kakor je poštenost med »poštenimi«, uvidevnost med »uvidevnimi«, dobrota med »dobrimi«, ljubezen med »ljubečimi«. Med nagonskimi, pač, ni priporočljivo – biti človek!

 

Kako to, da jih ni potrebno učiti izkazovanja užaljenosti, jeze, besa, žalosti… jih je pa potrebno učiti (in to ZAMAN, kajti čustvovanj se ni moč na/učiti, pač pa – ali jih zmoreš porajati, ali pa ne, odvisno od naravne zasnovanosti!) uvidevnosti, spoštovanja?!

 

So »pripadni« skupnosti, od katere terjajo tisto, kar naj bi njim pripadalo. In ob polnem koritu na skupnost pozabijo.

 

Kako bi lahko sebična, pogoltna, nemoralna bitja prispevala svetu človeka, svetu uvidevnosti, etičnosti, samo-odpovedovanja?! Tako da – izginejo iz takšnega sveta?!

 

Nobeni živali ni za skupno dobro… razen v toliko, kolikor lahko, skozi to skupno, do lastnega dospe!

Za vse so jim drugi krivi…

Za potrošništvo krivijo proizvajalce in oglaševalce… bog-ne-daj, da bi (upravičeno) okrivili lastno NEUMNOST… lastne komplekse, v povezavi z željo po biti-nekaj-več… lastne nezmožnosti tvorjenja, katerih odsotnost hitijo nadomestiti z zmožnostjo-materialnega-imetja… posledično – lastno pogoltnost!

 

Za zgrešene odločitve krivijo politike… bog-ne-daj, da bi (upravičeno) okrivili (spet) lastno NEUMNOST… nezmožnost ugotavljanja strokovno, moralno in po zmožnostih verodostojnih posameznikov… nezmožnost ugotavljanja realnih (tudi lastnih) zmožnosti, potrebnih za doseganje določenih ciljev (posledično tudi realnost teh ciljev)… nezmožnost neke trajne lastne opredelitve (katere NE more biti, med nagonskimi, med večno prilagajajočimi se bitji, med bitji, ki niso zmožna razlikovati med moralnim/dopustnim, in njegovim nasprotjem, med bitji vsako-priložnost-je-treba-izkoristiti = cilj opravičuje sredstva).

 

Za onesnaže(va)nje planeta krivijo materiale, tvarine (od nafte pa do plastike)… bog-ne-daj, da bi (upravičeno) okrivili (ponovno) lastno NEUMNOST, v njenih okvirih tudi tisti vedno-moram-imeti-novo-kakor-sosed, v njenih okvirih tudi neodgovorno ravnanje z materiali (v trgovino lahko grem s košaro, s tem zmanjšam porabo PVC vrečk, s tem zmanjšam njihovo proizvodnjo…).

 

Za propad podjetja krivijo upravo, direktorja… bog-ne-daj, da bi (upravičeno) okrivili (v nedogled izkazujočo se) lastno NEUMNOST, v njenih okvirih tudi hinavščino, nemoralnost, ki zmore gledati odtujevanja in nepravilnosti, a vse dotlej, dokler dospeva do določenih svojih ugodij (od ohranitve plače/delovnega mesta, do delitve odtujenega) zmore (in se tako tudi izkazuje) molčati, ter, z molkom, ne samo dopuščati nedopustno, pač pa izvajanje nedopustnosti celo podpirati, krepiti.

 

In še bi lahko našteval, malodane v nedogled, izkazovanja »suverenih«, »sposobnih«, »prizadevnih«, »poštenih« in sploh bla-bla-bla objektov (da, namenoma sem uporabil besedo objekt, in NE subjekt, kajti vodljivejših celo med uradno prepoznanimi živalmi NI!), izkazovanja, ki izjemno »lepo« pričajo tudi o njihovi »zrelosti«, »odgovornosti«, da ne dolgovezim – o njihovi dejanski NEPRIMERNOSTI za kakršnokoli odgovornejše (so)odločanje! Vsaj soodločanje na ravni skupnosti kot take. Jaz jim niti opravilne sposobnosti ne bi priznal, kaj šele, da bi jim dal volilno pravico! In – kaj šele, da bi jim dal pravico biti izvoljen, ali pravico dospetja do kateregakoli položaja, za katerega je najprej, v osnovi, potrebna zmožnost – biti odgovoren, prevzeti in nositi odgovornost za lastna ravnanja!

Znanje in – Resnica…

JALOVO je razpolaganje z neštetimi podatki, s tozadevnim znanjem, v kolikor ti je to znanje končni domet, in ne zgolj – izhodišče za – A) ugotavljanje verodostojnosti (resnici ustreznosti) obstoječega, uradno veljavnega znanja (med katerim mrgoli »znanj«), in za B) ugotavljanje, spoznavanje še neznanega, nespoznanega (ki predstavlja krepko večji del od spoznanega)!

 

Da, res je, za spoznanja potrebuješ, poleg ZMOŽNOSTI SPOZNAVANJA DEJSTEV (ki obstaja izključno tam, kjer zmorejo dospeti do VZROKOV, in NE ugotavljajo na temelju čutilom dostopnih posledic!), tudi določena znanja (brez poznavanja vsaj delov neke celote, o tej celoti ničesar ne morem vedeti, potemtakem je še zdaleč NE zmorem razumevati), a je res tudi to, da – znanja, uradno veljavna, še zdaleč NE bi smela obstajati v podobah nekih absolutnih resnic (čas več kot zgovorno priča o mnoštvu takih PADLIH »absolutnih resnic«), pač pa zgolj v podobah DOSLEJ-ugotovljenega, torej v podobah, do katerih se je potrebno izkazovati z DVOMOM v njih veljavnost (resnici ustreznost) in nikakor… z nekim spričevalom, kakršnimkoli že, ki izpričuje LAŽ, ko govori o tem, da so njih imetniki, na področju znanja, tudi poznavanja in še bolj razumevanja, »prijeli boga za brado«, kajti takšno (obče veljavno) »razumevanje« neke »izšolanosti« ni samo dejstvom neustrezno, potemtakem napačno, pač pa je – vzrok številnih NEPRAVILNIH odločitev, posledično vzrok številnih napačnih ravnanj, posledično vzrok vseh tistih padcev, s katerimi se zgodovine grafi izkazujejo takrat, kadar obči »poznavalci« odločajo o usodi Sveta!

»Otroci se morajo nujno naučiti spoštovati starejše«…

V naslovu zapisano je zgolj – BEBAVA trditev bebavega občestva, ki ZLORABLJA (tudi) besedo spoštovanje, jo dobesedno vsakomur namenja, s čemer IZNIČUJE OSNOVE spoštovanja, briše ločnice med tistimi, kateri si spoštovanje zaslužijo, in onimi (absolutno večino), ki si ga – ne zaslužijo!

 

V kolikor je »starejšost« (torej neka /nabrana/ leta) dejansko osnova za spoštovanje (in ne ZGOLJ za neko upoštevanje!), potem je potrebno VSE, kar je starejšega datuma rojstva, spoštovati… tudi neko, denimo, govedo!

 

Otroci BI se MORALI naučiti PREPOZNAVATI vsebine, na temelju katerih zmore priti do spoštovanja… posledično BI se morali naučiti spoštovati samo in izključno tiste, ki takšne vsebine (vrednosti) premorejo, in izkazujejo… in, še bolj posledično, BI se morali naučiti absolutno večino, z njenim »spoštovanjem«, z njeno »spoštljivostjo«, z njeno domišljavostjo vred – v tri materine poslati! TO je tisto, česar bi se otroci zares morali naučiti, a absolutna večina teh otrok NIKOLI do česa podobnega NI zmožna dospeti!

 

Mimogrede: POSERJEM se na obče »spoštovanje«, na njihovo »spoštljivost«, poserjem se na vse tisto, o čemer blebečejo, pri čemer niti tega NE vedo – o čem izjavljajo!

Ni moje, da o tem ugotavljam…

O tem, ali sem sploh dospel do življenja, o tem, če sem smiselno svoj čas živel, o tem bo odločal čas, pa – če bo vsaj del tega, kar počnem, in za kar si prizadevam, rezultiral v podobi nekih kakovostnih sprememb, potem bo moja prisotnost na tem planetu dospela do opravičila, v nasprotnem pa… tako, kot se mi v tekočem izkazuje, popolna potrata časa!

Homo Sapiens (še vedno) obstaja!

Homo Sapiens, kot EDINO obstoječe RAZUMSKO bitje, potemtakem kot EDINA podoba Človeka, še vedno obstaja! Resda v zanemarljivem (številčnem) obsegu, v odnosu na preostanek dvonogih-v-oblačila-odevajočih-se, katere je moč šteti v milijardah, a kljub temu… in je, še vedno, EDINI tvorec slehernega kakovostnega spreminjanja, napredka, razvoja!

 

»Znanost« zagotovo ne, a znanost bi se MORALA SRAMOVATI trditve o obstoju tako (po)imenovanega sodobnega človeka, kajti to bitje, nagonsko, ni ne sodobno (razen toliko, kolikor v aktualnem času živi), in tudi NI človek! Kot križanec med živaljo (Neandertalcem) in Človekom je ohranil svojo nagonsko, NE-razumsko zasnovanost, pa – če je (in tudi je!) razum EDINA ločnica med človekom in živaljo, potem…

 

Ta »sodobni človek« po ničemer NE ustreza normativom, značilnostim, pravilom, zahtevam… človeškega sveta, daleč od tega, pa tega sveta tudi vreden ni, saj ga, v bistvu, nenehno samo razkraja, izničuje, ogroža njegov obstoj, pri čemer, sočasno, s pridom uporablja, zase in sebi, rezultate tehnološkega napredka, prav tako obstoječega izključno po zaslugi človeka, Homo Sapiensa!

 

Za »znanost« sicer ni prav nič neobičajno, to, da ugotavlja evolucijski napredek tako, da Homo Sapiensa (kot, še ne tako dolgo nazaj, edino bitje, človeško, ki poseljuje planet) DEGRADIRA v »sodobnega človeka«, kajti za nagonsko »pamet« je značilno to, da je NElogičnosti prav nič ne (z)motijo, bi se pa, ob takšnem »napredovanju«, morala ne samo zamisliti, pač pa oglasiti, in OGLAŠATI znanost, kolikor je še sploh obstaja, ne glede na to, da je vse bolj potisnjena v kot, in, posledično, nemočna, v zoperstavljanju živalski »razumskosti«, kajti – v kolikor se NE bo začela oglašati, v kolikor NE bo uspela prepričati tudi določenih subjektov, ki še zmorejo imeti določene vzvode tega sveta v svojih rokah, v takšnem primeru… ne bo potrebno iti opičjega planeta, z vsem prikazanim v istoimenskem filmu, gledati v kinodvorane, pač pa bodo »projekcije«, še bolj kot že so, dnevna samoumevnost.

Napram celoti…

Vsaka posamičnost, ki ne koristi (in niti ne skuša koristiti) celoti, je brezsmiselna! Pomeni, da živetje ni samo sebi namenjeno, pomeni, da je obči živim-da-čim-lepše-živim izkaz – nesmiselnega obstajanja!

 

Narava se zmore izkazati s sebičnostjo, čeprav je NE-sebičnost tisto stanje, na temelju katerega zmore obstajati kot celota!

 

Morebitno odrekanje v okvirih občega daj-dam sistema NI izkaz nesebičnosti, pač pa PRERAČUNLJIVOSTI, potemtakem sebičnosti, ki SEBI zadovoljstvo išče!

 

NE-sebičnost (uvidevnost, posledično tudi etičnost) je NARAVNO stanje razuma (razumskosti), dočim je nagonskost moč naučiti (in/ali prisiliti) v stanje, ki je zgolj od daleč podobno nesebičnosti, čeprav to, zares, ni!

 

Nobena skupina NE zmore sobivati kot celota, na temeljih nagonske sebičnosti, pač pa lahko »sobiva« izključno kot seštevek posamičnosti, ki jo sestavljajo, in jo hkrati, s samimi seboj, tudi ogrožajo!

Strah…

Velikokrat sem poslušal, poleg blebetanj o vsem ostalem, razna »modrovanja« o strahu, in izvedel, da je strah nekaj negativnega, da ga je potrebno kot takšnega, odmisliti, izničiti, ne upoštevati njegove govorice, kajti strah je prepreka (pri doseganju želenega), v najboljšem primeru zavora, ki pot (do želenega) za težjo, za daljšo naredi…

Resnica je, kakopak, povsem drugačna, in samo NEUMNOST zmore na tak način »razumevati« strah, in, posledično, njegovo učinkovanje!

 

Narava ničesar NE porodi brez nekih razlogov, brez potrebe po porojenem, in to velja tudi za čustvovanja, za VSA čustvovanja! Zanimivo, a taista Narava se, očitno, NE (z)meni za »modrosti« obče bebavosti, ki »ve«, na primer, tudi o tem, da so solzice za punčke, medtem ko se fantki ne smejo jokati, kajti to, za fantke, ni primerno, ni pravilno… Ja, nič več, in prav nič manj kot zgolj – BEBCI, v milijardah razmnoženi…

 

Strah je TEMELJNO, potemtakem izhodiščno čustvovanje! »Znanstveniki« se sicer ne bi strinjali z menoj, češ da se otrok, že v maminem trebuhu, srečuje z ugodjem, z zadovoljstvom, jaz pa tem »znanstvenikom« takole zapišem: dokler NE poznam slanega, tudi o ne-slanem NE morem vedeti, dokler ne poznam toplega, mi tudi mrzlo NI razumljivo, potemtakem – dokler NE (s)poznam celote, v vseh njenih nasprotjih, tudi o njenem posamičnem del(c)u ničesar zares NE vem! In neka samoumevnost, neko rutinsko stanje, kakršnega otrok doživlja v maminem trebuhu, zagotovo ni dovoljšnje za to, da bi otrok zmogel dospevati do ugotavljanja zadovoljstva, medtem ko…

 

Ko »prispe na svet«, takrat se otrok, običajno, odzove z – jokom (to zadevo sicer skušajo, »pametni«, preprečiti, pa ugotavljajo, da ni joka, kadar je porod izveden v vodi, v elementu, ki je krepko podoben okolju, v katerem se otrok nahaja pred rojstvom), in jok je (tudi) izkaz strahu. Čeprav v neki porodni sobi ni ničesar, kar bi predstavljalo dejansko, objektivno ter predvsem neposredno nevarnost otroku, se otrok izkaže s strahom, konkretno – s strahom pred NE(po)ZNANIM! In prav temu strahu lahko pripišemo zasluge za PREVIDNOST, za, tudi tako smem zapisati, premišljenost, za stanje, ki je popolno nasprotje »brezglavosti« oziroma – NEUMNOSTI!

 

Če pogledamo med prav-nič-»zakomplicirana« bitja, v svet uradno prepoznanih živali, bomo videli… na primer tudi to, kako se nek mladič odloča med (svojo) radovednostjo ( = željo, celo potrebo po ugotavljanju oziroma spoznavanju neznanega) in strahom ( = izkazom previdnosti, posledično tudi edinim načinom same ohranitve živetja), takrat, na primer, ko si, z varne razdalje, ogleduje neko neznano mu posamičnost. In postopoma ugotavlja, o tej neznanosti, in tudi o tem, ali mu, s strani nepoznanega, kaj preti, ali ne.

Takšno izkazovanje je med NE-bebavimi bitji stalnica, pomeni, da je prisotno tekom celotnega živetja, pa – če narediš poskus z odraslim psom (le-ti so dokaj pogosti v vsakdanjem okolju, pomeni, da tudi preizkus ne terja nekih posebnih prizadevanj) in na neko mesto, na dvorišču (ter tako, da pes NE vidi tvojega početja!) postaviš nekakšno »strašilo«, kasneje psu omogočiš, da to »strašilo« zazna – nemalokrat boš videl previdnost (temelječo izključno na STRAHU), s katero bo pes pristopil k ugotavljanju ( = spoznavanju) novonastale okoliščine, in boš zaznal upognjeno (telesno) držo, spodvit rep, oklevajoče približevanje, krepko aktivnejše (kot sicer) ovohavanje in slušno zaznavanje, tudi cviljenje, renčanje, lajanje…

 

Strah je tudi tisto, čemur pravimo trema, potemtakem neko čustvovanje, ki NI posledica izključno nepoznavanja nekega novega (še ne doživetega) stanja, pač pa tudi posledica DVOMA v lastne zmožnosti, potrebne za uspešno soočanje s tem stanjem!

Tam, kjer vsi, in vsakdo, »vse ve«, tam, kjer se celo za funkcijo predsednika države… potegujejo številni, tam, kjer je »sposobnost« bistveno večja na jeziku, kot v praksi… tam obstaja prečudovito dokazilo o tem, da – samo na BEBAVOST (ki se izkazuje tudi skozi tudi skozi svojo DOMIŠLJAVOST… ki je podobno izkazujoče se stanje, kot je samozavest, s to razliko, da domišljavost NE temelji na dejanskih zmožnostih, dočim je samozavest posledica obilja v praksi izkazanih sposobnosti!) strah NE zmore vedno tako učinkovati, kot naj bi učinkoval, da bi bil skladen z namerami Narave! O tem, ne nazadnje, govori tudi dejstvo, da zmorejo razne PRAVLJICE o lepem »posvetnem življenju« zadoščati za vsaj paraliziranje strahu, za njegovo, marsikdaj, popolno odstranitev!

 

Res je, tudi razumsko bitje zmore delovati v nasprotju z izkazovanjem, katero bi obveljalo v primeru, ko bi poslušal opozorila strahu (usmerjena v LASTNO preživetje), in se zmore takrat, kadar s tem izkaže nekaj posebnega, nekaj, s čemer nagonski svet NE razpolaga – izkaže to, da so določene vrednote, ideali, posledično določena načela (in ravnanja, na njih temelječa) POMEMBNEJŠA od lastnega preživetja! In, na srečo, tudi takšni obstajajo, kajti – ko ne bi, obstajali, potem v nobenem času ne bi bilo nekega odkrivanja (še neugotovljenih) prostorov, nekih (občemu »poznavanju«) radikalno nasprotujočih trditev… potemtakem NE bi bilo nobenih spoznanj, nobenih odkritij, nobenega napredka, pač pa bi obča bebavost, še vedno in povsod, »vse vedela«, in bi to svoje »vse vedenje« izkazovala v – votlinah!

Obenem je res tudi to, da takšno razumsko bitje strahu NE odpiše (nasprotno, še kako SE ZAVEDA morebitnih zanj negativnih posledic), a ga nadvlada, ga obrzda, da lahko, na svoji prioritetni lestvici, svojemu delovanju da PREDNOST pred svojim obstankom. Z drugimi besedami – takšna bitja NE vidijo smisla življenja v samem (svojem) obstajanju (živetje jim ni samo sebi namenjeno), pač pa do življenja dospevajo (če sploh) IZKLJUČNO NA TEMELJU SVOJEGA DELOVANJA! Da, to so tiste »zgodbe«, ki o življenju govorijo… medtem ko so obče »zgodbe« (rojen-nažrt-odžejan-razplojen-ugodje iščoč) dobesedno NIČ posebnega, in kot tak nič-posebnega dan dobesedno sleherni podobi OBSTAJANJA (NE življenja!), od črva naprej!

 

Kakopak, obstajata ZDRAV strah (potemtakem POZITIVNO čustvovanje, ki poraja previdnost, zadržanost, NE-brezglavost… ki, ne nazadnje, pripelje tudi, na temelju nič-kolikih preverjanj dejstev, do SAMOZAVESTI = do popolnega NASPROTJA obči, bebavi domišljavosti), ki, resda, upočasnjuje pot do nekega cilja, a zato, v povrat, temu cilju določeno vrednost poraja… in obstaja NEZDRAV (maničen strah), ki je bodisi posledica neke psihične ali duševne okvarjenosti (in ta strah NI zavora, pač pa dobesedno PARALIZATOR, ki onemogoča celo soočanje s povsem banalnimi, vsakdanjimi problemi), bodisi posledica množičnega izkazovanja – NAGONSKE ZASNOVANOSTI, potemtakem NE-umnosti (lep primer tega, takšnega boja-za-LASTNO-preživetje so, denimo, neki požari v prostorih množičnega zadrževanja, ko množica dobesedno brezglavo hiti iz teh prostorov, in je pomendranih žrtev krepko več, kot neposrednih žrtev požara!!!). Zoper prvi strah, nezdrav, se je moč izboriti (ga odpraviti oziroma ga spraviti v normalen, koristen njegov obseg, posledično učinkovanje), a le v primeru psihičnih obolenj (ki so ozdravljiva), ne pa tudi duševnih bolezni… medtem ko zoper strah kot posledico naravno zasnovane NE-umnosti NI učinkovitega sredstva. Pa pri tem svet »ljudi« ni neka posebnost, zagotovo ne, kajti – v primerih nekih gozdnih požarov zlahka vidiš, kako plenilci in njih potencialne žrtve bežijo druga ob drugi… ali pa, v primeru prestrašenosti, cela skupina zbezlja v stampedo, in to počne tudi takrat, ko se ta beg zaključi v – prepadu…

 

Da, strah je, v normalnih okoliščinah, nekaj povsem NORMALNEGA, celo tako potrebnega, da predstavlja NUJNOST.

Da, obstajata dve stanji, ki zmoreta učinkovati (učinkovanju strahu nasprotno) na strah, NEUMNOST (ki »ve«, da je moč strah premagati, in večinoma, s svojo nepremišljenostjo /tudi/ sama sebi negativne posledice pridela), in UMNOST (razumskost, ki vsebuje, brezpogojno, tudi etičnost, potemtakem tudi načelnost, potemtakem tisto EDINO pravo podobo pripadnosti, PRIPADNOSTI neki VSEBINI /in nikakor neki čredi, ali vetru, ali pastirju), ki pa strahu NE premaga, ga NE odpravlja, ga NE zanemarja, pač pa ga v-zakup-vzame in mu, s tem, ne pusti, da bi preprečil doseganje nečesa, kar je razumu krepko vrednejše celo od njegovega (fizičnega) obstajanja.

Da, VSA čustvovanja so DANA, s strani Narave, z razlogom, in na temelju nekih potreb, in samo BEBAVOST (ki je celo tako bebava, da sebe postavlja NAD Naravo… ubožica, niti tega se NE zaveda, da ne more biti nek delček NAD celoto!) zmore ugotavljati potrebo po njih bodisi omejevanju, bodisi celo zatiranju!

Do tega so mi pomagali…

Nimam priložnosti življenja živeti, pa izrabljam sleherno priložnost, da o njem vsaj pišem.

V kletki svoboden…

Nihče mi ne more odvzeti dela, nekega področja mojega udejstvovanja, nahaja se povsod krog mene. Nihče mi ne more odvzeti delovnih sredstev, pripomočkov, nekega laboratorija, vse to se nahaja v meni, v podobi mojih zmožnosti. Nihče mi ne more odvzeti motivacije, tudi njo v sebi nosim, bodisi v podobah težnje k Resnici, bodisi v nuji nekih samoizpovedovanj.

 

Nihče mi ne more naročati kaj, in zlasti ne kako bom nekaj počel. Vsaj doslej jim ni uspevalo, tistim nekim, ki so poskušali. Več kot utišati mojih besed ne morejo, a kaj, ko zmorejo biti tudi komaj slišane več kot samo glasne, v kolikor do pravih ušes sežejo.

 

Nihče mi ne more tolmačiti kaj je, in kaj ni pravilno, vsaj na področjih, s katerimi se ukvarjam. Tam, kjer bi mi kaj takega lahko razlagali, tam ničesar ni, kar bi me zanimalo, pa da bi se, posledično, tjakaj podajal.

 

Nihče mi ne more neresnic očitati. Da bi kaj takšnega smel, bi se najprej sam moral z Resnicami izkazovati, da bi sploh vedel, kaj in kakšne so, obenem pa bi mene moral na laži ujeti, kar bi mu nemogoče bilo, upoštevaje, da ne »izvijam iz trte«.

 

Potemtakem – svoboden kot ptica, čeprav… ujet v kletki, katero sem si sam sezidal, in katere zidovi segajo do prvega koraka, v katerokoli smer, na katerem naletim na »njih«, in »njihove« navade, prepričanja, izkazovanja, a – svoboden v sebi, in o samemu sebi odločujoč… in vsakemu vetru kljubujoč… in nobeni čredi pripadajoč, da bi kogarkoli mukanju, slepo in srepo, sledil.

Žal mi je Dobrote…

Obstajajo izgube, katerih nikoli ne preboliš, in obstajajo izgubljeni, katerim nikoli v vrnitev ne pustiš. Je vrag z načeli, tudi »bog« jih ne premore, pa čeprav so eden izmed temeljev moralnosti.

 

Tudi speča kača je kača, in speča pokvarjenost je pokvarjenost.

 

Človek lahko, spričo težkih psihično/duševnih stanj, postane žival, a žival nikoli ne more postati človek.

 

Enkrat svinja, vedno svinja, četudi v mašne odeta.

 

Žal mi je Dobrote, tolaži se, da zmaguje, obenem pa komajda preživlja.

Gre, in celo v čistem…

Kakor sem zmogel danes, in včeraj, in v minulem tednu, tako zmorem tudi jutri, in prihodnji teden, in leto, pa… kogar danes, in včeraj, in v minulem tednu ni bilo v mojem življenju, tega tudi v bodoče ne potrebujem v njem.

 

Ko se mi v svojih sprijenih podobah predstaviš, ne pričakuj, da bom svetlobo v tebi pogrešal.

 

Kdor je vsakomur vreden, in komur je vsakdo vreden, v takšnem vrednosti ne išči!

 

Raje umrem kot pes, kot da bi kakor svinja živel.

 

Ne razumem muslimanov, ki v štirinogih umazanijo vidijo… ob vseh dvonogih, svinjah!

Operacija, da… ali ne?!

Kaže, da sem si pridelal hernijo, alias bruh, alias preponsko kilo…

 

Ob zaključku zime sem neke težke »čoke« prenašal do cepilca, pa sem, domnevam, morda že takrat zagotovil potrebne predpogoje, za kilo, načel strukturo, vendar…

 

Samo bulo, »oteklino«, sem zaznal krepko kasneje, pa obstaja tudi možnost povsem drugega vzroka obstoječega stanja. Naj se še tako čudno sliši, malodane neverjetno, a kot razlog te kile dopuščam tudi – najino »uspavanje«…

 

Malo me namreč marsikdaj obravnava kot nekakšen trampolin, pa skače name in po meni. Včasih mi prek trebuha postavi debelejši vzglavnik, da si malček višje sedenje, na meni, zagotovi, včasih pa mi skače neposredno na trebuh, kakorkoli že – vsakič, ob njenem (po)skoku, in pred njenim pristankom na mojem trebuhu, napnem trebušne mišice, da bi, na tak način, ublažil učinkovanje dospetja njene teže na trebuh, pa… kaže, da je prav to napenjanje mišic privedlo do tega, da je, radi povišanega pritiska v predelu trebuha, prišlo do izstopa dela črevesja…

 

Zdaj razmišljam o tem, če naj, ali pa ne, to kilo namenim v »ustrezno«, v zdravniško obravnavo. Po eni strani…

 

Osebne zdravnice, te, katero sem si izbral na področju svojega aktualnega bivanja, še srečal nisem, potemtakem niti njenega izgleda ne poznam. Zdravnikov ne obiskujem rad, izključno takrat, kadar ne gre drugače.

 

Tudi neke vrste in čakalne dobe mi niso ljube, kakor mi tudi ni ljubo vprašanje o tem komu bom (bojda za nekaj dni) oddal skrb za cucka, in za mačke. Skratka, kar nekaj neljubega se izkaže, ob misli, da bi se prepustil zdravniškim rokam, po drugi strani pa…

 

Zadeva, tako pravijo, napreduje, kadar ni ustrezno obravnavana, pa se sprašujem, koliko časa bom še zmožen neko malo navdušenost, ki steče v moj objem, dvigniti, da se mi tudi v naročju znajde. In teh naročij ni malo, tudi takrat, kadar dneve deliva. V bistvu je ta navdušenost ena izmed redkih vsebin, ki so mi še ostale, vsebin, zaradi katerih se, še vedno, in vsemu doživetemu navkljub, tolažim, četudi to v laži počnem, da je še vredno biti, tako da…

 

Da, odločam se, izbiram, razporejam, zavedajoč se, da star novega sebe ne morem pričakovati, da sledi svinjarij, s katerimi so me obdarovali, nekih ran, ne zmorem niti zakrpati, kaj šele zakriti, da mi podaljševanje časa, mojega, zagotovo ne bo spremenilo pogleda na svet, nasprotno, samo še dodatno ga bo v črnino obarvalo, pa…

Po drugi strani pa razmišljam o tem, da sicer nikoli ni pravi čas za to, da nekaj izgubiš, a da je izguba vsaj za delček, morda, lažje zdržljiva, kadar se kakšno leto več nabere, za hrbtom, in da se je, kdo bi vedel, za kanček lažje soočiti z dejstvom, da si brez opore ostal, pri nekih petnajstih, kot pa pri štirih…

 

Ne vem, bom videl, kaj in kako, zaenkrat se mi nikamor ne mudi, tudi k farsi, k iluziji, vsaj v primeru človeka, imenovani življenje, ne. In so, zaenkrat, argumenti »za« nekako uravnoteženi z argumenti »proti«. Do upov o tem, kako se bom, enkrat, naučil izključno nase gledati, nikoli dospel nisem, pa jih sedaj tudi odpisati ne zmorem, da bi si, s takšnim odpisovanjem, izbiro, morda, olajšal.

Boleč dan…

Danes mi je (dodatno) boleč. Pa ne radi tistega, kar naj bi naredil, pač pa radi nečesa, česar nisem naredil, in tudi ne morem, pa ne bom… ker ne zmorem NE-upoštevati dejstev, ker ne zmorem samemu sebi, posledično vsemu ostalemu, lagati, ker mi nek »v vsakomur je nekaj dobrega« NE zadošča za to, da bi slabo podpiral, ga vzpodbujal, mu, s tem, do še uspešnejšega izkazovanja pomagal!

 

Bolečine sem vajen, vse življenje me spremlja. Skrbijo za to, uspešno, prav takšni »v vsakomur je nekaj dobrega«. Ne morem se ji izogniti, in tudi ne bi rad dospel do stanja, v katerem mi več ne bo »težila«. Raje »debelo kožo« prepuščam vsem tistim, v katerih ničesar omembe vrednega ni, tistim, ki zmorejo, s samimi seboj, le kaziti, zasmrajati, uničevati! Pridejo, zagotovo, tudi takšni na vrsto…

 

Oddelal bom, tudi današnjo bolečino. Tudi preklinjanje mi pri tem, vsaj malček, pomaga. In tudi sebe, idiota, preklinjam, idiota, ki je vase (s)puščal, in to počel zato, butec vseh butcev, da so me izrabljali, me na laž postavljali, mi smradili, mi kradli, marsikaj, in tudi samo življenje! Da, oddelal jo bom, in se, ob tem, niti malo (z)lagal, ne sebi, ne komurkoli drugemu. Mi je zelo žal, a mimo svojih vrednot, mimo nekih načel ne grem, in ne mislim iti, kajti dovoljujem si toliko »sebičnosti«, da hočem samemu sebi zvest ostati! Vse ostalo, kar se je izključevalo, da sem izključil… to pa naj se nad samim seboj povpraša, morda, kdo bi vedel, celo do bledih odgovorov dospe. Čeprav dvomim.

Človejaško in človeško…

Med človejakom in človekom obstajajo nepremostljive razlike, v podobah popolnih nasprotij, med seboj izključujočih se! Nagonska bitja ( = vse uradno prepoznane in tudi uradno NEprepoznane živali alias človejaki oziroma »ljudje«) temeljijo na boju za LASTEN obstanek, potemtakem na sebičnosti… dočim je za človeka značilna uvidevnost, etičnost, ki je popolno nasprotje sebičnosti! Posledično natanko takšne razlike obstajajo tudi med človejaškimi in človeškimi izkazovanji, med njihovimi »dobroto«, »poštenostjo«, »moralnostjo«, »ljubeznijo«… in človeškimi dobroto, poštenostjo, moralnostjo, ljubeznijo!

 

Znanost (bolje bi bilo, ko bi uporabil navednice) tudi človejake (in nekatere druge, uradno prepoznane živali) obravnava kot socialna bitja, vendar pri tem počne NEDOPUSTNO NAPAKO, kajti…

NIKOLI ne smeš presojati, ugotavljati izključno na temeljih čutnih zaznav (denimo na temelju videnega = živetja v nekih skupinah, skupnostih), pač pa MORAŠ VEDNO DOSPETI tudi do VZROKOV TAKŠNEGA (kateregakoli) IZKAZOVANJA, da bi zmogel, posledično, dospeti do ugotovitve objektivnega, dejanskega, resničnega! Z drugimi besedami: NI vsako obstajanje v okviru nekih skupnosti izkaz socialnega živetja (socialnosti neke posamičnosti), kajti…

 

Tudi levi so, po »znanosti«, socialna bitja, družijo se, živijo v krdelih, vendar – trdim, da so samo »socialna« bitja, in se kot takšni izkazujejo zaradi LASTNIH INTERESOV ( = sebičnost oziroma skreganost-s- socialnim), pomeni, da živijo v skupnostih samo zaradi tega, da SEBI do boljšega dospevajo (do večje varnosti, lažjega dospevanja do plena, vsaj v določenih primerih in v neki omejenosti tudi do »porodniških in nekih drugih dopustov«), in NE zaradi tega, ker bi jim skupnost »nekaj« pomenila, nekaj dovolj velikega in močnega, da bi bili ZANJO (NE zase) pripravljeni živeti!

Na temelju česa tako mislim?! Preprosto – kadar imaš nekoga rad, takrat živiš tako, da skušaš temu NEKOMU čim bolj olajšati, olepšati NJEGOVO živetje (NE svojega!), pomeni, da LASTNE interese PODREJAŠ interesom tega DRUGEGA, pomeni, v levjem primeru, tudi to, da – se NE skušaš najprej SAM nažreti, pač pa vrstni red pri žrtju (dospetje do sitosti) NAJPREJ omogočiš tistemu, katerega imaš rad! In kadar SI, zares, socialno bitje… in kadar ti interesi skupnosti, skupnost kot celota, zares nekaj pomeni(jo), takrat… takrat pač ne moreš temeljiti na tistem občem kaj-bom-pa-jaz-od-tega-imel… pač pa »imaš« izključno posledično – v dobroimetju SKUPNOSTI kanček tega dobrega in lepega tudi zase najdeš! Kakopak so pri tem pomembne tudi OSNOVE, na katerih neka skupnost obstaja, pa, v človekovem primeru, NE štejejo za pomembne neke PRIPADNOSTI ČREDI (nekim prednikom, nekim »vrednostim«, nekemu ozemlju, sveti gori, jeziku, barvi kože…), pač pa – PRIPADNOST dejanskim VREDNOTAM, nekim idealom (denimo etičnosti, človečnosti, tvornosti, NE-sebičnosti…), in na takšni pripadnosti so številne omejitve (meje, razmejitve, po katerih se BEBAVA dvonoga nagonskost deli) NEPOMEMBNE, ODVEČNE, celo – ŠKODLJIVE in dejansko sobivanje OGROŽAJOČE!

 

Da, NISI socialno bitje takrat, kadar živiš znotraj neke skupine in to počneš samo zaradi tega, ker v tej skupini SEBI in ZASE koristi iščeš, pač pa SI socialno bitje izključno takrat, kadar ti je sama potreba po soživetju vodilo, kadar v doseganju interesov skupine tudi doseganje lastnih interesov iščeš in najdeš. Takrat, pač, kadar se, denimo v neki skupini, imenovani družina, po doseganju interesov POSTAVIŠ na ZADNJE mesto, in NE na prvega!

 

Boj-za-lasten-obstanek NE more izpričevati drugega, kot sebičnost… sebičnost pa NE more govoriti o neki uvidevnosti, ki je NUJNO potrebna, v podobi osnove, za sleherno DEJANSKO dobroto, poštenost, moralnost, ljubezen… ki se NE izkazuje v tistem rad-imam-SEBE-in-»tebe«-toliko-kolikor-MENI-ugodja-povzročaš, pač pa v tistem SKOZI-TVOJE-zadovoljstvo-zmorem-do-svojega-dospevati!

 

Ja, ni zaman, desetletja nazaj, nek Kenedi izustil »Ne sprašuj, kaj lahko država naredi zate, sprašuj (se), kaj lahko TI narediš za DRŽAVO«! Pardon, JE zaman govoril, kajti svoje besede je naslavljal na skupine, katere so, v absolutni večini, sestavljene iz nagonskih, sebičnih bitij, iz (četudi uradno NEprepoznanih) živali!

 

NE, nagonska bitja NISO (in nikoli NE bodo) socialna bitja, pač pa zgolj bitja, ki so, v svoji oportunosti, v večnem iskanju SEBI interesov, zmožna tudi »sobivanja«, po načelu drug-OB-drugem (nikakor drug-ZA-drugega), obenem pa se izkazujejo na načine, da – najprej za lastno sitost poskrbijo, potem šele, ČE, v svoji »dobroti«, presežke drugim prepustijo.

 

Takšna so dejstva, takšna je resnica, in na tak način, da tozadevno eno skupnost tvorijo med seboj popolnoma različna bitja, na tak način NIKOLI ne more priti do neke konstantne, trajne prosperitete (najprej skupnosti kot celote, nato, posledično, tudi prosperitete sleherne posamičnosti), pač pa se lahko, kot se že tisočletja dogaja, "zgodovina" le ponavlja, se vrti potom svojega elipsastega kroženja.

In – DA, »bravo« javnemu šolstvu, ki s štancanjem »strokovnjakov« poskrbi predvsem za to, da pot do ugotovitve resnic postane samo še težja, daljša, bolj negotova!

Osemindvajset…

Star sem že, star – mlajši moj sine danes osemindvajseto zaokrožuje! Bentiš, kako »teče čas«…

 

Za to, da ima (kakor tudi oba druga starejša) eno temeljnih vprašanj, stanovanjsko, razrešeno, za to sta starša vihala, in zavihala rokave, pa mu, vsaj po tem, ničesar hudega ni, nasprotno, veliko jih je, ki niti približno takšnih razmer, kakršne so njegove, ne dosegajo…

 

Stoji na obeh nogah. Žal se sicer še ni (z)našel, pa na stopalih čuti kapljice oblakov, skozi katere najbolje ne vidi trdnih tal. Ve, kako da ne, ko pa vsakdo ve, kaj je to življenje, le s pravim se, doslej, še ni utegnil srečati. A tudi za to pride čas… upam, da čim prej, pa čeprav se taistega tudi bojim, preveč je »moj«, da mu trpljenje ne bi časa zaznamovalo. Svet je, pač, "lep", in takšna »lepota« se neizogibno odraža na človeku…

 

Kakorkoli že – njemu se, zaenkrat vsaj, za leto več nabira, meni se, in to vse bolj, za leto več manjša. In mi je, v današnjem dnevu, zmanjšano tudi za objem, v katerega ga ne morem zgrabiti. Pač, kdaj drugekrati…

Kdaj?!

Ja, kdaj se začneš izkazovati kot bitje z etičnimi ravnanji?! Hm…

Po vsej verjetnosti takrat, ko se prvič, jasno in glasno, oglasiš, medtem ko ostali molčijo, in o nedopustnem spregovoriš. In zmoreš biti, (tudi) takrat, denimo v neki osnovni šoli, ko že vsaj nekaj veš o »življenju«, s strani učitelja obravnavan kot smrkavec, ki si drzne ugovarjati, in te zmorejo vrstniki zasmehovati, ker delaš problem iz nečesa, kar je njim nekaj povsem običajnega, samoumevnega…

 

Bržčas se z etičnostjo izkazuješ takrat, kadar zmoreš, ne, celo potrebuješ povedati v obraz, ker ne moreš biti tiho, ob raznih svinjarijah, in zlasti ne moreš tako, kot, zlahka, zmorejo ostali, ki – v obraz z nasmihanjem, celo z omogočanjem izvajanja, še več, s sodelovanjem pri izvajanju svinjarij, za hrbtom, za vogali pa… nešteto prilagojenih »resnic«, v katerih se tudi zrno dejanske znajde, in v prvi vrsti tisto, o katerem niti pomisliti niso zmožni: kakšne pizde smo, kakšna govna, da niti vzravnano ne zmoremo hoditi…

 

»Lepo« jih je poslušati, ko o poštenosti govorijo. Njih »poštenost« sem imel ničkolikokrat priložnost spoznati, pa še kako  vem, da je skregana z moralo, z doslednostjo, načelnostjo, z enakimi merili za vse in vsakogar! Predvsem pa vem, da so podobni nekemu cucku, ki se… ko je sam, in prestrašen, s spodvitim repom in cvileč na varno spravlja, ko se v krdelu, in v občutku moči znajde, pa zmore tudi lajati, celo zobe kazati, in (raz)trgati. Pač, dejstvo, neovrgljivo dejstvo, da je tudi etičnost posledica (biološke) zasnovanosti, in da je pri večno prilagajajočih se bitjih ni iskati, kakor tudi ostalih nekih vrlin ne, od uvidevnosti naprej. In je vrag s tem, kajti prav na uvidevnosti temeljijo stanja, kakršni sta dobrota in ljubezen…

 

Kdaj se, potemtakem, začne? Malo za tem, ko »oči odpreš«, dospel na planet, katerega si, spočetka, neveden in naiven, celo z nekimi lažmi razlagaš, z obče veljavnimi »resnicami«, da bi naknadno, korak za korakom dospeval do ugotovitve, da ti živečemu med živalmi ne more biti bolje, kot ti je!

»Kaj imaš od tega?!«

Kaj imam od sadovnjaka… ko pa mi veter drevesa polomi, in toča plodove pobije?!

 

Hm, zanimivo vprašanje, dalo bi se ga tudi »povprek« uporabiti, pa, denimo – kaj imam od življenja, ko pa so mi ga nemoralna govna potolkla?!

 

Kaj imam?! Ničesar oprijemljivega, ničesar, kar bi zmogel v nek profit pretvoriti (razen v podobah določenega števila spoznanj, posledično dospetja do resnic), vendar – vsaj delovati sem poskušal, in vsaj v poskušanjih sem deloval!

Ja, res je, lahko bi, tako kot oni… živel samo zato, da živim, a kaj, ko mi je takšen način obstajanja, očitno ne-normalnemu, nesprejemljiv, človeka nevreden!

Imam srečo…

Nikoli me bebavost ni obdarovala… da bi se z občimi bil za višja mesta na njih hierarhični lestvici.

 

Nikoli me neznačajskost ni »krasila«, da bi bil po njihovo »pošten«, in »dober«, in »moralen«. Smradu ne maram.

 

Nikoli nisem njihovim »vrednotam« sledil, da bi živel neko papagajsko živetje, in da bi me pogoltnost gnala, od vetra do vetra drugače.

 

Nikoli blata nisem oboževal, pa sem vselej svoje poti iskal, daleč stran od njihovih.

 

Nikoli nisem mednje sodil, pa me niti izključiti ne zmorejo, iz skupnosti, svojih, katerim ne pripadam.

 

Nikoli nisem njihov bil, le redkim sem se dajal, da bi še redkejšim ostal.

 

Imam srečo. Resda sem trpko svoj čas preživel, resda so mi uničili tisto, kar naj bi bilo življenje, vendar – dokler zmorem ne tako kot oni, dotlej zmorem, zlahka, predvsem samemu sebi v oči pogledati, vedoč o vsem, kar sem, morda, napak spočel, in o tistem, česar nisem, ker sem se kot ljubitelj-živali izkazal, z neko uvidevnostjo, pa čeprav je vredni niso! Vendar…

Ko se začneš, enkrat, pač, izkazovati njih izkazovanjem primerno – lahko takrat o lastni ne-njihovosti govoriš, imaš, takrat, kakršnekoli osnove za to, da jim karkoli očitaš, in jim v vsem oporekaš?! NE, človeku NI usojeno njihovo, in po njihovem!

Rutina – življenje ali smrt?!

Prek glave sem se nasitil soočanj z raznimi »strokovnjaki«, o čigar »strokovnosti« priča samo papir, neko šolsko spričevalo, na katerem je napisana – LAŽ! Da bi bil strokoven, je krepko premalo to, da »poznaš« neke podatke, da se določenih ravnanj (na)učiš (znotraj poznanih ti okoliščin), za strokovnost je, v prvi vrsti, potrebno poznavanje predmeta lastnega delovanja, njegovo RAZUMEVANJE, posledično tudi zmožnost TVORNEGA delovanja!

 

Prek glave sem se nasitil soočanj z raznimi »strokovnjaki«, ki »vedo« o tem, da »je vsakdo nekaj posebnega« (v bistvu, vsebinsko gledano, takšnih posebnosti NI, znotraj nagonskega sveta, pač pa so vsi ostalim enaki – ko ne bi bilo tako, jih, kot neenakih, ne bi zmogli znotraj iste opredeljenosti, nagonskosti, obravnavati!), in da »je tako tudi prav«, ISTOČASNO pa »vedo«, da se mora odstopajoča, DRUGAČNA posamičnost PRILAGODITI večini, postati večini ENAKA… in se, ta »strokovnost«, NE zaveda niti tega, da NE moreš biti drugačen (od ostalih), obenem ostalim enak… da ne moreš, sočasno, tako hoditi, kakor stati!

 

Prek glave sem se nasitil soočanj s »strokovnjaki«, ki niti tega NE vedo, da obstajajo RAZLIČNE podobe, oblike, posledično tudi zmožnosti mišljenja, in da je občosti (absolutni večini) dana samo tista osnovna, najpreprostejša, tako imenovana pamet, dočim…

Se, taisti »strokovnjaki«, NISO zmožni zavedati niti tega, da na eni strani, v vsakem času, obstaja peščica (številčno gledano izjemno malo) nekih ajnštajnov, ki so zmožni ugotavljati dejstva, dospevati do (novih) spo/znanj (s tem, samodejno, obstoječa spo/znanja postavljajo na LAŽ)… medtem ko na drugi strani obstaja nepregleden ocean obče bebavosti, ki je zmožna zgolj uporabljati dosežke teh ajnštajnov, pa še to tako, da uničuje, razkraja (tudi) lastno bodočnost! In se niti tega NE zavedajo, ti »strokovnjaki«, da – ko bi jim uspelo tudi te ajnštajne narediti (vsebinsko gledano, po njih razmišljanjih, posledično njih izkazovanjih, še bolj posledično njih načinih živetja) vsem ostalim, BEBAVI večini, ENAKE, da potem NOBENEGA spreminjanja, nobenega napredka, razvoja NE bi bilo… pač pa bi vse teklo po ustaljeni (in prazni) monotoniji, rutini…

 

Prek glave sem se nasitil soočanj z raznimi »strokovnjaki«, ki niti tega niso zmožni uvideti, da absolutna večina obstaja zgolj v podobah PREDMETOV, objektov, NEsuverenih bitij, danih na planet s strani Narave in opredeljenih zgolj za izvajanje določenih nalog (v katerih je moč smiselnost njih obstajanja iskati… razen pri človejakih, še nisem našel njihove smiselnosti, obenem pa NISO neposreden produkt Narave, pač pa zgolj posledica križanja dveh, med seboj nasprotujoče si različnih vrst)… dočim je RAZUMU dano večno NEZADOVOLJSTVO z obstoječim(i okoliščinami), DVOM v obstoječe razlage, »resnice«, in, posledično, tudi ugotavljanje dejstev, s tem tudi tvorjenje napredka!

 

Dovolj mi je, resnično več kot samo dovolj, teh in takšnih »strokovnjakov«, katerih (skupaj z vso ostalo nagonskostjo) sploh NE bi smelo biti v človekovem svetu, katerega, s svojimi »znanji«, s svojo »strokovnostjo« samo – razkrajajo, a, kljub temu…

 

Je rutina življenje, ali je, morda, smrt?!

Najprej – kaj je to rutina? To je, najbolj preprosto povedano, tisti ENO-IN-ISTO, nenehno ponavljajoče se, to je ODSOTNOST sleherne omembe vredne vsebine (pravijo, da »vsakdo tvori neko zgodbo«, vendar - zgodbe NISO prepoznavne na temelju metra več, ali manj, nekega zidovja, boljšega/slabšega avtomobila, več/manj denarja v žepu…pa ta vsakdo do neke zgodbe, svojske, omembe vredne sploh DOSPEVA NE, potemtakem tudi sploh ne obstaja v podobah nekega življenja, pač pa – kot povsem prepoznaven PREDMET, o čigar »volji« zmore odločati sleherni »veter«, »pastir«, sleherna sprememba okoliščin)! 

Je rutina življenje ali smrt?!

Življenje zagotovo NI, je pa, dejstvo, EDINI MOŽEN NAČIN OBSTAJANJA, znotraj sveta nežive narave in sveta nagonskih bitij (živali)! 

Kamen… kaj počne, kaj je tisto, na temelju česar bi ga bilo moč, kot nekaj posebnega, drugačnega, opaziti med vsem ostalim kamenjem? Nič, popolnoma ničesar takšnega ni – leži, se drobi, se, marsikdaj, tudi seli (ko veter ali voda raznašata delce, v katere se je razdrobil), da bi se nato znova povezoval v celoto, v nek (samo na pogled) drugačen kamen, ki bo, ponovno, ležal, se drobil… in tako milijone in milijone let!

 

Srna? Spi, se zbudi, odide na pašo, se nažre, vmes tudi izloča, zaznava (in se jim skuša izogniti) razne grožnje, pa spet leži, prebavlja, da bi, znova, odšla na pašo… in je, katerakoli, in vsaka srna povsem ENAKA (vsebinsko gledano) vsem ostalim (zaradi ENAKIH značilnosti tudi zmore biti uvrščena v isto vrsto, kot vse ostale srne) preostalim srnam, čeprav zmore biti večja/manjša, svetlejša/temnejša, hitrejša/počasnejša… izkušenejša/manj izkušena (naučena oz. »strokovna«) od ostalih, vendar – to so OBSTRANSKE, vsebinsko gledano povsem nepomembne, zanemarljive razlike!

 

Da, tako za kamen (prst, vodo…), kakor tudi za svet uradno prepoznanih živali, je – značilna RUTINA (večno prilagajanje obstoječim okoliščinam, /tudi/ v duhu tistega vsako-priložnost-je-treba-izkoristiti, in tistega priložnost-dela-tatu tudi)… in taista rutina je značilna tudi za svet uradno NEprepoznanih živali, za človejake!

 

NE samo nek tekoči trak (na katerem nenehno ponavljanje enega in istega pripelje do povsem samodejnega ravnanja) pač pa vsa dela, s katerimi se zvečine izkazujejo (od nekih uradniških, pa »zdravniških«, vse do »učiteljskih«) govorijo o NEPOTREBNOSTI mišljenja (čemu bi razmišljal, ko pa delaš izključno tako, kot so ti zaukazali delati, kot so te naučili delati), o odvečnosti, celo nezaželenosti DVOM-a (ki je, mimogrede, TEMELJ izkazovanja razuma – ko NE bi dvomil v verodostojnost obstoječe razlage, NE bi do ugotovitve dejanskega stanja, do resnice dospel!).

Da, tudi svet uradno NEprepoznanih živali se izkazuje natanko tako, kot se izkazuje svet nekega pastirskega psa, ki – zna, celo »strokoven« je pri izvajanju (naučenih) nekih aktivnosti, obenem pa sploh NE razmišlja o potrebnosti, kaj šele nujnosti istih, kaj šele, da bi dospel do tega, da bi nekaj drugega, drugačnega, boljšega spoznal!

RUTINA JE NUJA obstajanja NESUVERENIH bitij, bitij, ki so NEZMOŽNA dejanskega, suverenega odločanja (celo) o lastnih živetjih, bitij, ki so dana v vodenje, razporejanje, v tisti večen spet-so-nas-žejne-prek-vode-pripeljali, kajti samo z običajno pametjo NI možno niti zavedanje samega sebe (kot celote), kaj šele zavedanje, poznavanje, razumevanje celot kot takšnih, vseh, in BREZ tega in takšnega zavedanja – NI možno tvorno, konstruktivno spreminjanje (tudi okoliščin živetja), pač pa zmoreš zgolj obstajati, enak med enakimi, nič več!

 

Za razum je rutina, kot (dobesedno in vsebinsko gledano) praznina, monotonost, opredmetenost – SMRT! Kadar počnem povsem samodejno, samoumevno, avtomatično… kadar se ob svojem početju NE sprašujem o njegovi potrebnosti, smiselnosti, o njegovem učinkovanju, takrat – čemu, za vraga, pa sploh potrebujem razum, zmožnost razumevanja, ko pa mi je to, kar je dano, in kakor je dano, končni dosežek mojega pojmovanja in »ugotavljanja« vsega?!

 

Nič ni samo črno ali belo, in takšno zagotovo ni v okviru ene in iste vrste, ki – sploh NI ena in ista vrsta, pa niti besede, iste, o istem NE govorijo… nagonskim in razumskim »ušesom«, tako tudi rutina NI isto objektom in SUBJEKTOM, daleč od tega, pa – prvim predstavlja EDINI možen način njih obstajanja, dočim drugim – vsako siljenje v BODI-kot-drugi predstavlja (dejansko) izključno pobijanje, v končni fazi tudi UBITJE, popolno izničenje delovanja neke drugačne zasnovanosti, potemtakem tudi popolno izničenje te zasnovanosti same po sebi!

 

Doslej sem spoznal nepreglednost obče neumnosti, in sem imel »čast« tudi duševno obolelost spoznati (»srečnež« jaz!)… in sem, na drugi strani, spoznal tudi PEŠČICO razumsko zasnovanih posameznikov, vendar – v tej peščici ENEGA SAMEGA NISEM našel, ki bi bil zmožen dejansko (neokrnjeno) razumsko delovati, kajti – tudi takšni posamezniki odraščajo znotraj nagonske večine, tudi njih ta večina (s svojimi »strokovnjaki« na čelu) tlači v svoje butaste kalupe (mišljenj in ravnanj), pa tem posameznikom, s tem – povzroča psihične okvarjenosti, in s temi okvarjenostmi postopoma ZMANJŠUJE (izničuje) njih razumske zmožnosti (ob tem kakopak, da taistim posameznikom sočasno poraja trpljenje, kot posledico nenehnega boja med nekim dejanski-jaz in jaz-kakršen-sem-primoran-biti)!

 

Ja, prek glave imam teh silnih »strokovnjakov«, zgolj s papirji opremljenih bebcev, ki po ničemer drugem ne izstopajo iz – oceana obče bebavosti! In – v kolikor človek ne bo spoznal, s kom deli svoj svet… v kolikor ne bo, posledično, potegnil ločnice med nagonsko pametjo (NE-umnostjo) in razumom… slabo se piše, zelo slabo, vsej dvonogi-v-oblačila-odevajoči-se populaciji, v kolikor človek NE bo dospel do spoznanja resnice (tudi) na tem področju!

Zgolj navidezna dilema…

Nekdo o svoji žalosti, o konstantni žalosti, potemtakem o svojem trpljenju zapiše, in prejme, k zapisu, določeno število »všečkov«, ob katerih…

 

… se, tozadevno vsaj, v dilemi znajdem: so tisti, ki »všečkajo« tej (in ostalim podobnim) izpovedi sadisti, torej MOTENA bitja, ki uživajo v tujem trpljenju, ali pa so zgolj, preprosto, BEBCI, ki se niti tega niso zmožni zavedati, da so jim všečna (praviloma) – NEvšečna stanja?!

 

Dilema, kakopak, odpade, še prej, preden bi smela zakorakati v svet, kajti – lahko, da je med njimi tudi nek sadist, a zagotovo so, vsi, in brez izjeme, preprosto, zgolj običajni BEBCI, ki sestavljajo vsakdanjo, običajno »normalnost«!

 

P.S.

V njim olajševalno okoliščino pridodam: že res, da k zapisu žalosti pisec pripne tudi nekaj besed o svojem »klovnovstvu«… že res, da niso zmožni v svojem zavedanju sočasno hraniti raznolikosti, kaj šele nasprotij, ki o istem izpovedujejo… že res, da so zmožni »razumeti« samo dobesedno, potemtakem nikakor v prenesenem smislu… a, kljub temu, takšna BEBAVOST vendar o Svetu odloča!!!

Mimo(izpo)vedna…

Bog-ne-daj, da bi psi postali bolj »človeški« in – kako lepše bi bilo, ko bi »ljudje« bili bolj pasji!

E, dete moje…

Zadnje čase je njen stol(ček) izjemoma v uporabi, najraje, tudi med obroki, sedi na klopi, ob meni. Velikokrat želi sedeti v mojem naročju, pa tako marsikaj počneva, denimo gledava slike s telefona, »se podajava na potepanja« (»voziva avto, čoln, helikopter, letalo… in številne prepreke, ki se nama na poti znajdejo, odklanjava«…), kakorkoli že…

 

Tudi med današnjim kosilom sva bila ramo-ob-rami in – v nekem trenutku se je stisnila k meni, zaslišati je bilo njen »zelo te mam lad…«

Marsikatera misel me je spreletela, v delčkih časa, tudi po tem, ko sem ji povedal, da imam tudi jaz njo zelo rad, in sva se stisnila, še bolj, da je vse ostalo zastalo, za nek čas… marsikatera, in tudi sarkastična se je znašla med njimi, češ te-bo-že-minila-ta-hiba…

 

Vem, da me ima dete rado, še kako vem, ne nazadnje – o tem mi izpričuje, nenehno, s svojimi ravnanji, in še posebej nezadržno takrat, kadar se zagledava po tednu dni ločenosti, obenem pa vem tudi to, kako zmore »čas« delovati na vse, in tudi na nek rad-imeti. Mene sicer ne bo nikdar spoznala drugačnega, kot zares sem (sam se imel »čast«, da sem, po »odstiranju tančic« do povsem drugačnih podob dospeval, in za to odstiranje niti nek trud ni bil potreben), a zmore, radi sprememb v sebi tudi do drugačnih čustvovanj dospeti (in tudi to sem »imel čast« spoznati). Pač, je tako, na tem planetu nagonov, da znotraj živali, njihovih običajev, in ravnanj, Lepo in Dobro NE zmore drugega, kot, če že ne umira, na obroke, v nekem okrnjenem, poškodovanem svojem stanju obstajati. Še zlasti takrat, kadar se, neuko, nerazumevajoče, poda primerjati nek specifični odnos z občimi pojmovanji, in izkazovanji, z njihovimi »poštenjem«, »dobroto«, ne nazadnje z njihovo »ljubeznijo«, z zadevami, ki, temelječe na nagonski sebičnosti, zagotovo ne morejo biti skladne s človeškim, in s človečnostjo, vendar – kaj to pomaga, ko pa med neumnostjo in nevednostjo velja, da »vsi vse vemo«, in da »ima večina (vedno) prav«… pa čeprav je to popolno nasprotje resnice!

 

Ja, Malo, tudi tata ima (tudi) tebe zelo rad, verjetno bom radi tega tudi nekaj plačal, s svojim živetjem, vendar… kdo ve, morda pa ti bo ta hiba, to, da imaš rada mene, zares minila… če se tudi ti, po nekem nesrečnem naključju, med pametnimi znajdeš…

Človek NI nastal iz živali!

Pod vplivom težke psihične bolezni, pod vplivom duševne bolezni, zmore iz (raz)umskega bitja nastati NAGONSKO (potemtakem OBČIM vsaj podobno, če ne celo ENAKO) bitje, kar, z drugimi besedami, pomeni, da…

 

… JE razum(skost) NASPROTJE nagonom (nagonskosti)… da JE človek NASPROTJE živali… da, ne nazadnje, človek NI ZMOGEL NASTATI IZ ŽIVALI, kajti Narava, potem evolucije, iz nekih izhodiščnih stanj NE dela njihovih nasprotij, zanikanj, negacij, izničenj!!! KO bi Narava tako počela… takrat NE bi bilo moč ugotavljati razvojnih poti (sprememb) tekom milijonov let.

 

P.S.

Neandertalec, eden izmed dveh prednikov »sodobnega človeka«, ima svoje OPIČJE prednike, potemtakem je (bil) – žival, nastala iz živali!

Povsem resno (do)mišljeno…

Nikoli nisem maral nemoralnih, in bolj kot se s sprijenostjo izkažejo, bolj jih tudi v oddaljenosti ne prebavljam.

 

Za svoje (NAGONSKO!) »sobivanje« POTREBUJEJO gospodarja, zapovedi, prepovedi in kazni, pa je gromozanski absurd, da ne zapišem ena od strašanskih LAŽI, govoričenje o neki njihovi suverenosti, posledično tudi o suverenosti skupnosti, države, katero pretežno takšna bitja sestavljajo!

 

So lahka-roba, ki se od preostale lahke-robe razlikuje samo po tem, da se ne more pokvariti… ker je že v svojem izhodišču pokvarjena!

 

Od neumnosti ne pričakuj umnosti, od nemoralnosti moralnosti, od sebičnosti uvidevnosti… od nagonskosti človečnosti!

 

Res je, navzven so podobni človeku, a navznoter so njegovo nasprotje, tako silovito nasprotje, da človeka neposredno ogrožajo!

 

Hudo je, kadar ti je vodilo zadovoljstvo-lastne-riti, kajti s tem samo dvoje izkažeš: da nisi prav nič drugega, kot rit, in da dlje, kot v globine svojega črevesja, ne sežeš!

 

Niso ubogi-na-duhu, duha, z izjemo smradu, sploh premorejo ne!

Ne vzgoja, ne šolanje…

… nič ne pomaga, pri dejstvu, ki o živalski zasnovanosti govori, in…

 

Tudi psa lahko »vzgojiš«, ga naučiš, da bo »priden«, vendar – čim izgine strah pred gospodarjem, ali pa čim je ta strah nadvladan s strahom pred neposredno, objektivno ogroženostjo, se ta »vzgoja«, to učenje kot povsem jalovo izkaže – pes bo svojo pravo, pasjo naravo izkazal!

Imela bova otok…

Ko me je zagledala, še v avtomobilu, je začela poskakovati in ploskati, obrazek je žarel in tudi tisti »tata« je izustila… in ga, nekoliko kasneje, še nekajkrat ponovila, medtem ko je (s)tekla proti meni, in v moje naročje…

 

Med vožnjo sva se »zafrkavala«, da je bilo nemalo njenega krohotanja slišati, in tudi pela sva, tu in tam pa sem si sposodil roko, svojo, ki je večino poti v njenih ročicah ležala, takrat, pač, kadar vožnja ni obeh terjala…

Ko sva prišla – poleg običajnega ugotavljanja novosti, in pozdravljanja s kosmatinci… pojedla je dva režnja lubenice in dve sveže ubrani jagodi, toliko, pač, kolikor je bilo zares dozorelih, kričeče rdečih…

 

Veliko sva se crkljala, dan preživela v igranju… lepo opravila s kosilom… proti večeru pa se je gugala, vozila s koleščkom in zali(va)la. Namenjam ji neko manjšo zalivalko, pa tudi v njo gledam, da ne nalijem več kot, morda, dva litra vode, pa – vse, kar sam z veliko zalijem, za vse to ona sedem zalivanj potrebuje…

 

Izkazalo se je tudi to, da jo, še vedno, drži najina želja, namreč…

Ko je bila prejšnjič doma je, po gledanju neke risanke, v kateri se je medved kotalkal, izrekla željo – rada bi imela kotalke. Hm…

Tu, daleč naokoli, ni nekih površin, ki bi bile primerne za kotalkanje, in zlasti za njegovo učenje – cesta je dokaj razpokana, tudi valovita, predvsem pa izključno v breg, ali z njega, okrog hiše pa tudi ni nekih ustreznih, ravnih in gladkih površin, da bi se dete učilo, pa sem…

Kar tako, kot iz topa, izstrelil, da bi pa jaz imel – otok. V hipu se mi je pridružila, tudi ona bi imela otok (poleg kotalk, seveda)…

 

Šala, pa čeprav v podobi nekakšnega grenkobnega samo-posmehovanja, bojda ne more škodovati, in predobro se zavedam, da mi je še kaj manjšega, od otoka, nedosegljivo… kaj šele otok, pa…

Pomislil sem, a le za nekaj trenutkov, da bi bil povsem zadovoljen, ko bi smel preostanek, svoj, vsaj kolikor toliko znosno »odslužiti«, a kaj, ko se zavedam, da mi tudi nekaj takega ne bo »danega«. Kakorkoli že… Mala bo, zagotovo, prej dospela do kotalk (upam, da tudi do izpolnitve nekih drugih želja), kot pa jaz do česarkoli takšnega, kar bi me utegnilo, za spremembo, prijetno presenetiti. A je tako tudi prav, krepko slabše bi bilo, ko bi bilo obratno.

Petku odvzete…

Ne vem, če obstaja še kakšno tako butasto bitje, kot je človejak, ki- stremeč k SEBI boljši, ustvarja (TUDI) sebi slabšo bodočnost… obenem pa se ima za zavedajoče se, razumsko bitje!

 

Do ničesar vrednega ni moč dospeti brez težav in odrekanj ter čez noč. In zlasti na področjih posnemanja nekih vrednosti ni iskati, kajti kopije si, že načeloma, niti delčkov vrednosti izvirnikov ne zaslužijo.

 

Kjer je argument moči učinkovitejši od moči argumenta, tam ima, zagotovo, nagonskost odločanje v svojih rokah. In »demokracija« prav na takšni moči (četudi »zgolj« v podobi številčnosti) temelji, in posluje.

 

Njih prave obraze ugotavljaj takrat, kadar jim-kuzla-v-rit-skače, in tudi takrat, kadar jih s hrbtom ne moreš videti.

 

Kjer je prilagajanje okoliščinam nekaj povsem samoumevnega, tam je govoričenje o poštenosti zgolj – govoričenje o »poštenosti«!

»Sveta« hinavščina…

»Zibel demokracije« in Evropa sta izjemno človekoljubni, in pravični ter dobri, kar, ne nazadnje, izkazujeta tudi takrat, kadar pomagata žrtvam nekega nasilja (in kadar taistega, nasilja, sami ne izkazujeta… Irak, Iran, da ne zahajam še dlje skozi čas… pa Falklandsko otočje, ista pripomba…), čeprav – sta zares takšni, človekoljubni, pravični in dobri, ali pa gre pri takšnem pojasnjevanju njunih vlog predvsem za NEresnico, za laž, hinavščino, na eni strani, na drugi pa za NEzmožnost razumevanja nagonskega občestva, posledično tudi za njegove »po svoje« razlage stanj?! Trdim, da gre za slednje. In to tudi podkrepim…

 

Že nekaj časa traja rusko-ukrajinsko vojevanje, ob katerem omenjeni izkazujeta »strašansko skrb« za ukrajinsko »ljudstvo«, in temu »ljudstvu« tudi pomagata, s finančnimi sredstvi, s hrano in z zdravili, z diplomatskimi prizadevanji… ne nazadnje – tudi z oboroževanjem, z nekim ne samo pehotnim (in kratkega dosega) orožjem, pač pa z bojnimi vozili, pa z nekim težkim topništvom, z raketami, droni, brezpilotnimi letali, skratka z orožjem daljšega dosega, po drugi strani pa…

 

Izraelsko-palestinsko vojevanje traja že malodane celo »večnost« in, kakopak, tudi pri njem je »mednarodna skupnost« zelo »zaskrbljena«, tudi to spopadanje »skuša prekiniti«, in tudi v tem primeru pomaga ubogemu (palestinskemu) »ljudstvu«, in to počne predvsem, če ne IZKLJUČNO, s – humanitarno pomočjo! O nekih oklepnikih, topovih, raketah, brezpilotnih letalih… še misli ni zaznati, kaj šele slišati besed in gledati ravnanj… ne glede na to, da se v izraelsko-palestinskih spopadih krepko VEČ žrtev izkazuje (in to v absolutni večini med »civilisti«!), kot v rusko-ukrajinskih! Obenem pa…

 

Kadar me NASILJE ZARES MOTI, takrat mu NASPROTUJEM, in to počnem na NAČELNI RAVNI, potemtakem NASPROTUJEM SLEHERNEMU NASILJU… in kadar sem človekoljuben, takrat med »ljudmi« ne delam razlik, glede na njih politično-versko opredeljevanje, njih »kulturo«, jezik, (geografsko) področje… in kadar ZARES POMAGAM, želeč ZARES odpraviti nedopustno stanje, takrat to svojo pomoč VEDNO IZKAZUJEM V NJENI POLNI MERI, potemtakem…

 

Očitno so Palestinci manj vredni kot Ukrajinci, v očeh »zibeli demokracije« in Evrope, da si NE zaslužijo enakovredne, da ne zapišem ENAKE obravnave (posledično tudi pomoči), ali pa je, morda, »keč« v nečem drugem, v tem, denimo, da…

 

Nagonska bitja do človekoljubnosti NIKOLI ne sežejo, in ne segajo niti v primeru pomoči Ukrajini, in NE pomagajo, NE izkazujejo se s svojo dobroto (s katero bi se tudi sami, posredno, izpostavljali nevarnosti), pač pa zgolj – izkazujejo neke LASTNE INTERESE, jih skušajo (u)braniti oziroma doseči njihovo udejanjanje! In Ukrajina je, strateško gledano, kot del Evrope, krepko bolj pomembna za širitev vpliva, moči Severno-atlantskega (vojaškega) pakta, v njegovem zoperstavljanju Rusiji (in tudi Kitajski, kmalu pa tudi Indiji), kot pa neka Palestina, (celo) fizično NEobstoječa (čeprav »priznana«) država!

Da, zgolj za to gre, za zagotavljanje, obvladovanje in branitev LASTNIH interesnih področij (in namer), NIKAKOR za človekoljubnost in za dobroto, kajti – KO bi bili »zibel demokracije« in Evropa zares dobri in pošteni, potem, jamčim – ne samo to, da sami ne bi povzročali (in vodili, ali »samo« podpirali) številnih vojevanj po Svetu, pač pa bi dobesedno vsa (dosedanja in obstoječa) vojevanja odpravili, pa čeprav (tudi) z uporabo (pri)sile! Tako pa…

Na mizi so ene karte odprte, pod mizo pa število »umazanih« svoje igre igra, taiste spore podpira, razpihuje, pravzaprav sploh omogoča! Izključno sledeč nekim LASTNIM interesom… in daleč, tako prekleto daleč od človekoljubnosti in dobrote!

 

In, povsem mimogrede: dokler razni gadafiji, pahlaviji, huseini niso »izvoznici demokracije« izrekli nekih svojih »ne«, do tedaj so smeli, povsem v miru, svoja ravnanja izkazovati, ko pa se je nek ta »ne« zaslišal… potem so bile tudi LAŽI (denimo o sredstvih množičnega pobijanja) zadosten »razlog« za taisto zadevo, kateri sicer, BOJDA, ti »človekoljubi« nasprotujejo, za – nasilje!

 

K sreči je nagonski svet tako bebast, da niti ena in ena v dve ne zna sešteti, obenem pa sproti »pozablja«, obenem pa – mu, vsaj zares ne, NISO vredne druge zadeve kot – interesi lastne riti!