Iz sredine srede…

Nimam moči, da bi Slabemu odvzel Svet, lahko pa mu odvzamem sebe.

 

Slabo s Slabim samo slabo poraja, dočim z Dobrim dobro razkraja, pa ni vredno niti tega, da v njegovo bližino dospe.

 

Nič dobrega se ne piše Dobremu na planetu, na katerem je Slabo »normalno«.

 

Nagonska bitja ne zmorejo drugače, kot hlapčevati, suverenost jim je že kot pojem nedosegljiva, kot dejstvo nikoli ugotovljena.

 

Hlapec je »ponosen« na korito, katero mu gospodar polni. Gospodar pa je bedak, v kolikor v hlapcu kakršnokoli predanost gospodarju vidi.

 

Njihovo nenehno prilagajanje bi bilo moč obravnavati z besedami lažnivost, hinavščina, nemoralnost. Sami bi sicer o pretkanosti govorili, vendar – kdor jih pozna, ta ve, da je govno v vsakršni svoji podobi zgolj govno.

 

»Narod« si bo pisal sodbo sam…

Bo, in ta sodba bo popolno nasprotje želene!

Gromozanski »greh«!

Med »razumskimi« je najhuje biti razumen! Če si obče bebav, je v redu, si »normalen«.

Kakorkoli obrnem…

 

Sodim med tiste, ki so, vsak v svojem času, »bedaki«, ker vedo povsem drugače, kot »ve« občestvo, obenem pa…

 

So »bedaki« v vseh časih, ker se trudijo za prizadevanj nevredne, celo prizadevanjem škodljive, uničujoče jih, pa…

 

Kakorkoli obrnem, sem »bedak«. O tem mi tudi življenje, moje, nenehno pripoveduje. A se trudim učiti, postopno, seveda, vendar premalo učinkovito, da ne bi kot »bedak« tudi umrl. Upam, da v odsotnosti pametnih.

»Vsi smo enaki…«

… so prepričani tisti, katerim sta značilna ona »ne bodi kot drugi« in »vsakdo je nekaj posebnega«…

Sanjaj, kar sanjaj, o tej »enakosti«, ker, veš – ko enciklopedijo odprem, v njej teh »vsi smo enaki« nikjer ne najdem! Pa ne samo v zapisih, pač pa dobesedno nikjer, ne v papirju, ne v tisku, ne v črki, v vezavi, nasploh nikjer v tistem, skozi kar se izkazujeta razvoj oziroma napredek, in človek, kot edinstveno bitje v znanem nam svetu!

Očitno še znam…

Nedolgo nazaj… obiskala sta me svakinja in brat, in sta, med ostalim, prinesla tudi neke zrezke v omaki, nastale v svakinjini kuhinji…

 

Danes sva jih odmrznila, in pridružil sem jim tudi riž. Nisem ga kuhal že vrsto let, in današnjega nisem kuhal v njegovi običajnosti, kajti Malo ne mara čebule, a sva ga, kljub temu, do okusnosti privedla, in…

Na začetku leta mi je rekla, da ima rada paradižnik. Izključno radi tega sem kupil sadiko, in jo posadil, zdaj pa… tako ima rada, paradižnik, da sem ga v riž dal, in je tudi on, popolnoma drugačen od kupljene, vodene in rdeče obarvane celuloze, prispeval k okusu. Kakorkoli že…

Ni mi težko pripravljati obrokov zanjo, nikakor, da le (po)je. In mi je v nagrado, kadar sprazni krožnik. Danes ga je.

V razmislek…

Ne išči srca med ritmi, krepko višje je!

 

Ne verjemi njim, katerim je laž »resnica«.

 

Samo omejeni ne zmorejo brez meja.

 

Če želiš napredek, boš do njega moral sam. V šapah občestva je samo razkroj.

 

Z družbenim razvojem v rokah obče bebavosti je enako, kot s kopico sena v rokah piromana.

 

Kjer je nagonskost, tam je sebičnost. Kjer je sebičnost, tam ni uvidevnosti. Kjer ni uvidevnosti, tam ni načelnosti. Kjer ni načelnosti, tam ni etičnosti. Kjer ni etičnosti, tam je večno prilagajanje, iščoče SEBI koristi! In – kjer je vse to, tam NI človeka!!!

 

Ne vem, v čem je napaka, v zrcalih, v katerih svojo »lepoto« ugotavljajo, ali v njih očeh, za katerimi omembe vrednega ni?!

Vsi vse vemo…

Diogen je, z lučjo sredi dneva, med »ljudmi« iskal poštene, iskrene, potemtakem tudi dobre, vendar iskanega – ni našel!

Čudno, mar ne, glede na to, da ti »ljudje« zase »vedo«, da so pošteni…

Ko bi poznal, Diogen, Bajrona, bi vedel, da mora iskati med psi.

Ko bi poznal mene, bi vedel, da mora iskati med psi in ljudmi.

 

Absurd, gromozanski absurd je, kadar sicer izjemno razumen človek (Ajnštajn) ugotavlja neskončnost »človeške« neumnosti… in zaradi neke psihične okvarjenosti ni zmožen upoštevati preprostega dejstva, ki govori o tem, da med vsemi naravnimi vrstami ni tako ekstremnih, vsebinskih, razlik med posamičnostmi, kakršne so znotraj t. im. človeštva…

Ko bi poznal mene, bi vedel, da ni-vse-zlato-kar-se-sveti…

 

P,S.

Med občimi velja njihov vsi-vse-vemo, čeprav je resnica povsem drugačna, pa – kar zadeva vsebin, zares vedo zgolj posamezniki, medtem ko obči le »vedo«, se jim, o teh vsebinah, niti sanja ne, celo…

Obči bojda vedo tudi to, da ni vse zlato, kar se sveti (da NE smeš ugotavljati izključno na podlagi videza, zunanjosti!), vendar drugače ne zmorejo, njih ugotavljanje, posledično »razumevanje«, temelji IZKLJUČNO na čutnih zaznavah, potemtakem tudi na vidu… pa na osnovi zunanjosti, na osnovi podobnega izgleda ugotavljajo tudi vsebinsko podobnost, celo enakost, čeprav je resnica popolnoma drugačna, in vsebine razkrivajo nepremostljive, med seboj izključujoče se različnosti! In te različnosti na ravni vrst v vsej Naravi obstajajo samo znotraj t. im. človeštva, kar pomeni, preprosto, da – je to človeštvo iz dveh popolnoma različnih bitij sestavljeno! In, glede na to, da je različnost razumskemu nagonskost, glede na to, da je nagonskost opredeljenost, posledično tudi izkazovanje, značilno za živalski svet…

 

Škoda luči, da bi jo brezplodno trošil, in v trdi betični temi iskal (značilnosti) človeka! Zlasti med njimi, »ljudmi«, ki »vse vedo«, in zlasti med njihovimi »strokovnjaki«, ki so »strokovni« natanko toliko, kolikor se s »strokovnostjo« izkazujejo »strokovnjaki« v filmu Planet opic!

Zanimiva »razumska« bitja…

Zanimivo je, kako zmorejo v nekih ostalih primerih »razumeti«, da so potomci križanja dveh vrst križanci, obenem pa… kljub temu, da zmorejo »vedeti«, da imajo dve vrsti za prednike, ne zmorejo razumeti, da so križanci tudi sami.

Misel »grešna«…

Vsake toliko se pojavi, misel, da bi… prodal, vse, kar imam, in nek avtodom, bivalni kombi nabavil ter se, za vselej, podal »neznano kam«, čeprav… odženem, zaradi otrok, svojih, to misel odženem v dalj, takoj za tem, ko ji nekaj trenutkov sanjarjenja dopustim.

Pogojno učenje…

V kolikor z iskrenostjo, z zaupanjem, s poštenostjo in z dobroto hodiš skozi življenje, slej ko prej ugotoviš, da si – bedak! In se iz tega celo nečesa naučiš, a le v primeru, ko ne dopustiš, da te naredijo tudi za idiota.

Učinkovanje let…

Nikoli nisem čakal na spremembe, da bi se, same od sebe, izkazale, pač pa sem hitel spreminjati, večinoma, kakopak, brezuspešno.

Zdaj za spreminjanje nimam nobene volje več, glede čakanja pa samemu sebi dopovedujem, da je edino plodno tisto, v okvirih katerega bom lasten konec dočakal.

»Narodovi ideali«…

Človek ima določene ideje, določene ideale, in tem idealom je pripravljen slediti, zvesto slediti, tudi takrat, kadar s tem sledenjem lastno ugodje ogroža, ga celo onemogoča, še več, tudi takrat, kadar ogroža lastno življenje, celo, v določenih primerih, z življenjem to sledenje plača, »narodovi ideali« pa…

 

Na skupni imenovalec lahko omejim, te »ideale«, in ta imenovalec zapišem v podobi »doseganje ugodja lastne riti«!

 

Zgodovina je izjemna učiteljica, kakopak takrat, kadar uči razumevanja zmožna bitja, in zgodovina, sestavljena iz preteklosti in sedanjosti, prelepo priča tako o »narodovih idealih«, kakor tudi o »narodni zavesti«, »narodni pripadnosti«, o »narodni slogi«…

 

V vseh časih, in vselej, se izkaže, da tudi tista trditev, ki govori o složnem upiranju »zunanjemu sovražniku« ne vzdrži, nasprotno, še v najhujših podobah ogrožanja »naroda«, se izkažejo tri skupine…

Prva, ki se upira (želeč dospeti do SEBI drugačnega, boljšega… ta upor je na začetku številčno skromen, kasneje pridobiva na številčnosti, v kolikor se z določenimi uspehi izkazuje, in v kolikor se po/veča število tistih, ki ničesar več nimajo izgubiti)… druga, ki sodeluje z napadalcem (želeča v ohranjanju obstoječega seči do SEBI boljšega)… tretja, ki je »nevtralna« (z varne razdalje opazuje dogajanje, želeč SEBI varnosti, in čakajoč na to, kdo bo zmagal, da se mu, ko zadeva mine, varno pridruži)!

 

Tudi v sedanjem času je moč govoriti o vsem drugem, kot pa o zavedanju dejanskega interesa skupnosti, celote, »naroda«, saj to, da vsakdo na svojo stran (in SEBI ustrezno) deluje, ne priča o nikakršni složnosti, še o zmožnosti dogovarjanja, iskanja skupnih interesov ne.

Edina sloga, s katero se »narod« zmore izkazati, se kaže na povsem butastih, razumu nepomembnih zadevah, denimo… ko neki »naši« športniki, na katere so (mentalna beda, ki do dejanskega ponosa sploh seči ni zmožna!) »ponosni«, tekmujejo proti »ne-našim«… in pa na področju izjemno bolečih dejstev, denimo – složni so takrat, kadar vsi, in vsakdo po svoje, hitijo razkrajati, uničevati dejanske dosežke preteklosti (in tudi to počno izključno na temelju nekih, četudi zgolj domnevanih, osebnih koristi)!

 

Podobno stanje je v vsaki čredi – ko levi napadejo bivoljo čredo, takrat… neki redki se uprejo levom (v kolikor je njih upor uspešen, uporniki pridobivajo na številčnosti)… neki bežijo (s svojim begom neposredno pomagajo napadalcem v njihovem ogrožanju črede kot celote)… nekateri z varne razdalje opazujejo dogajanje. In tudi ne more biti drugače… in prav zaradi teh značilnosti tudi izvajam primerjave med »človeštvom« in uradno prepoznanimi živalmi, kajti – v obeh primerih gre za nagonska bitja, in za vsa nagonska bitja veljajo povsem identične zakonitosti, po katerih se ta bitja (v okviru boja za obstanek, preživetje) ravnajo!

 

Da, izključno zaradi nagonskosti »narodov« zgodovina govori o oportunistih, o večno prilagajajočih se bitjih, ki – dokler pričakujejo neka SEBI ugodja »sodelujejo« (in dokler jih žene strah pred spremembo tudi »sodelujejo«), čim pa ugotovijo, da prizadevanja niso prinesla NJIM želenih rezultatov, takrat se, v hipu, njih »predanost«, njih »zvestoba« kot navadna hinavščina, preračunljivost, laž izkaže!