Dno brez dna

Številne so vabe, nešteto pasti,

do dna nedognana so pota,

na dnu pa vsak up, ki vabljivo iskri,

prav rado se skaže kot zmota…

 

Še več, ko že misliš, da nižje ne gre,

udarec nek nov se priklati,

da strezni, da znova oči ti odpre,

še nižje je možno pristati…

 

Kot v blatu globokem, ki ne popusti,

le golta, želeč te požreti,

lahko gre hitreje, lahko dlje mori,

če ni pomoči ti imeti…

 

Do zadnjega, bojda, ni upati greh,

lahko se trenutek prikaže,

vendar, če ni stati na trdnih ti tleh,

prav rado se upanje laže…

 

Navzdol gre z lahkoto, in dno je brez dna,

ni moč ga, nikdar, goljufati,

ko vleče, takrat se le redko vda,

želeč eno le – dokončati…