Nekoč
je sijalo iz tvojih oči,
iz duše
nekoč ti je grelo,
zdaj
nič več sijaja, nič toplega ni,
vse
bolj kakor ne otopelo…
Nekoč
mi tvoj glas v neskončnost je pel,
nekoč si
me v smehu budila,
zdaj
kot da bi rada, da bi onemel,
da ne
bi z menoj govorila…
Nekoč
si metala se mi v objem,
sedaj zdaleč
ni mi te sreče,
še ko
ga izprosim, na pol sem v njem,
ne veš
sploh, kaj k meni te vleče…
Ko
prideš, prišla si, kot tujka se zdiš,
nekoč pa
sva dihala hkrati,
v
mislih mi svojih v dalje bežiš,
čeprav
se potrudiš ostati…
Verjamem,
da ti je peklensko težko,
a veš,
meni ni prav nič lažje,
zrem
nekaj, kar rado bi moje bilo,
obenem
pa meni zgolj laž je…
Nekoč
je sijalo iz tvojih oči,
verjetno
še kdaj ti zasije,
a meni
od tega sijaja nič ni,
le v
prazno se s praznim izlije…
Le kje
zdaj je tisti, nek najin nekoč,
sva pravljično
znala živeti,
iz
dneva v dan zdaj izdaja me moč,
ne
zmorem vsega pretrpeti…
Ni komentarjev:
Objavite komentar