Upaš?! Res?!

So upanja čudna, res čudna zadeva,

in z njimi nihče, še za hip, ne okleva,

četudi se skažejo upi zgrešeni,

in v svoji nemoči povsem nebogljeni…

 

Ti upaš, vsaj praviš, da boš me toplila,

da znova boš mojo bližino čutila,

kako naj verjamem, ko pa si krenila

po takšnih poteh, da boš upe – ubila?!

 

Premalo je tisto, kar v upe je dano,

izkaže se, hitro, kot neosnovano,

ker ni merodajen le tvoj nek želeti,

bo meni pomembno, če hočem imeti!

 

Veš, meni gorovje je nekih stvari,

ki niso nič prida, od njih le smrdi,

zahrbtnost, in laž, in nizkotnost, pregreha…

stvari so, s katerimi meni se neha!

 

Ti upaš?! Kar upaj, ob tem pa le glej

kako boš hodila, do upov, naprej,

že zdaj je dovolj, kar potrebno bo znati,

za silo vsaj, temeljito oprati!