Proč z deviantnostjo!

Narava, sama po sebi, ni neumna, nasprotno, vse zakonitosti, po katerih se ravna in izkazuje, so popolnoma logične…

 

V Naravi ni prostora za deviantnosti, in deviantne, vsaj prostora, izkazanega v neki skupnosti, ni! Vsako ekstremno odstopanje povzroči, slej kot prej, izključitev iz skupine, osamitev…

 

Za primer vzamem levje krdelo. In navedem nekaj primerov.

Vsak član krdela, ki si prizadeva za večje pravice, kot mu pripadajo, na temelju obstoječe hierarhične razporeditve, mora bodisi dokazati realne osnove za višji (boljši) položaj (in to izkaže v boju), ali pa mora (če se ni voljan prilagoditi veljavnim pravilom) – zapustiti krdelo, in si bodisi poiskati drugo, bodisi o(b)stati odvisen izključno od lastnih (in realnih) zmožnosti, kot samotar.

Vsak član krdela, ki zaradi starosti, na primer, zaradi onemoglosti ni zmožen sodelovati v »ustvarjanju družbenega dohodka«, v lovu, se bo, dokaj hitro, znašel v stanju izločen-iz-krdela-in-samemu-sebi-(poginu)-prepuščen.

In enako se bo zgodilo z vsakim članom, ki, čeprav v »rosnih letih«, ni zmožen prispevati svojega (levjega, pač) deleža celoti, zaradi neke poškodbe, denimo.

 

Je to kruto? Je to, morda, celo nehumano?! Je, obenem pa tudi – ni! Kakopak, pojasnim…

 

Obči vse gledajo in vidijo črno-belo, s tega ali z nekega drugega zornega kota (odvisno od tega, kako so sami vpleteni v nek primer), pomeni, da gledajo, da dojemajo popolnoma subjektivno, in nerealno, »po svoje«, predvsem pa – njih ugotovitve še zdaleč niso izkaz nekega kompleksnega, celovitega obvladovanja dejstev! Banalen primer (njihovega NEzavedanja samega sebe) je, denimo, njihov strah-pred-bogom, na eni strani, na drugi pa vsa nečedna početja, s katerimi dobesedno prosijo za »božji odgovor«, za »božjo jezo«, za – kazen! Da, prav zaradi njih je »bog« PRENEHAL biti moder in pravičen (kdor je pravičen, ta Dobro nagrajuje, Slabo pa kaznuje)… in je postal »milosten«… prav zaradi njih ima »bog« rad-vse-svoje-otroke, in je prenehal vedeti, taisti »bog«, da je imeti-rad-nekoga stanje, v katerem izkazuješ svoj odnos do nekih (tebi upoštevanja) vrednih vsebin, takšnih, kakršne kot pozitivne obravnavaš, pri čemer sama neka sorodstvena povezava sploh ni pomembna (»tujca« imam lahko raje kot »lastnega«, v kolikor si mojo naklonjenost zasluži, kakopak)!

 

Biti human. KAJ je to?! KAKO se izkazuje?! KDO si zasluži humanega odnosa, ker ga je vreden?!

Biti human pomeni biti človečen (lahko tudi, glede na pogosto uporabo besede, človeški) do nekoga, potemtakem to pomeni biti – absolutno nasprotje sebične, NEuvidevne, NEnačelne, NEmoralne večine, izkazuje pa se tudi tako, da v DOBROBIT DRUGEGA NE upoštevaš neki svojih, sebi lastnih, želja, prepričanj, celo potreb! Obenem pa…

Tako kot si Slabo NE zasluži Dobrega… tako kot si smrad NE zasluži čistega zraka… tako si NEhuman, NEuvideven, NEetičen… NE zasluži humanosti!!! Pa da ne bom, slučajno, napak razumljen – to, da si ne zasluži humanosti, to še ne pomeni, da si zasluži nek nekorekten odnos, denimo takšen, skozi katerega se nad nemočnim izživljaš, ga trpinčiš! Ne, ne govorim o tem, pač pa zgolj in samo o tem, da si nepopravljivost ne zasluži nikakršnih odpustkov, pač pa, povsem nasprotno, izključitev iz celote, izločitev, osamitev!

 

»Strokovnjaki« skušajo biti izjemno »humani«, pa bi, kot da so »bogovi«, skozi prste gledali, in blažili kazni tistim, ki si jih zaslužijo, kaznovanje, morda, v določenih primerih celo odpravili. »Lepo« od njih, od teh »strokovnjakov«, da jih žene »dobro srce«, čeprav… ne vem, čemu se mi zdi, da dobrota s tem ni v povezavi, pač pa je gonilna sila teh »strokovnjakov« njih BEBAVOST, ki niti predmeta, do katerega naj bi se s humanostjo izkazovala, ni zmožna ugotoviti?!

 

Čemu levje krdelo izloči neubogljive, oslabele, ranjene?! Ker želi biti kruto ali, morda, radi tega, ker – si ne more privoščiti razumevanja takšnih stanj, posledično sociale, kajti izbira lahko le med dvojim: ali bo izločilo posameznika, ali pa bo, prav zaradi tega posameznika, celota ogrožena!

 

Da, že slišim tisti ampak-pri-človeku-naj-bi-bilo-popolnoma-drugače, in tudi sicer nisem nasprotnik sociale, pomoči, sem pa nasprotnik tega, da – pomoč prejema pomoči nevreden! In teh ni malo, niti v vsakdanjih okoliščinah, raznih goljufov, ki neupravičeno, na primer, prejemajo denarno podporo…

 

Metod Trobec. O primeru sem že pisal, a ponovim, kajti gre za izjemen primer družbene »strokovnosti«, posledično tudi za izkaz družbene »humanosti«!

Možakar je več žensk ubil, in se z njimi ogreval (trupla je s/kuril v peči), družba pa je »vedela«, da…

Je »humano«, to, da takšnim kazni zmanjšaš (z dosmrtnega zapora ali celo smrtne kazni) na največ dvajset let zapora… kajti taista družba je pri obravnavi Trobčevega primera videla zgolj Trobca samega (in do njega hitela izkazovati svojo »humanost«), NI pa videla njegovih žrtev, svojcev teh žrtev (oni si, očitno, humanosti ne zaslužijo), kaj šele, da bi taista »strokovna« družba videla-v-čas, in pomislila – bo, po dvajsetih letih, ko bo izpuščen, nadaljeval z isto prakso, bo tudi takrat ubijal (potemtakem bi morala biti, ta »strokovna« družba, humana tudi do morebitnih, potencialnih žrtev čez-dvajset-let izkazanih)?!

Da ne omenim še neke »nepomembnosti«, do katere »strokovna« družba sploh dospela ni – takšen, ki se izkaže tako, kot se je izkazal Trobec, NI normalen (mentalno je z njim nekaj hudo narobe), pa NE sodi v zapor, pač pa v zaprt, strogo varovan oddelek ustrezne zdravstvene ustanove, v kateri naj, v prvi vrsti, ugotovijo VZROK te nenormalnosti, pa…

V kolikor bi bil vzrok težka psihična bolezen… v takšnem primeru bi to bolezen lahko celo odpravili, jo ozdravili, in bi Trobec, brez sleherne »prevzgoje«, postal nek normalnež (vsaj v smislu običajnosti), in bi ga lahko, brez slehernega strahu pred tem, da bo še moril, izpustili na prostost (po ozdravitvi, seveda)…

V kolikor bi njegovo dejstvovanje povzročila duševna bolezen (le-te so NEozdravljive!), v takšnem primeru pa bi Trobec moral do konca življenja biti v ustrezni ustanovi, in obravnavan kot bolnik, ne (vsaj v prvem planu ne) kot morilec!

 

Da, »strokovnjaki« si prizadevajo (ko sem že omenil duševne bolezni) tudi za »humanost« v odnosu do duševnih bolnikov, za »destigmatizacijo« duševnih bolezni, za enakopravno vključevanje obolelih v celoto, v družbo, pa čeprav bi MORALI vedeti, ko bi bili zares strokovni, da – oseba, ki se niti same sebe (kot celote) NI zmožna zavedati, NE bi smela biti opravilno sposobna (čeprav, resnici na ljubo, se samega sebe NE zaveda NOBENO NAGONSKO bitje, a ima, kljub temu, priznano opravilno sposobnost in ima tudi volilno pravico!)… obenem pa bi MORALI vedeti to, da so neljube značilnosti značajske narave pri obolelih osebah še krepko bolj prisotne, kot pri nekem običajnem, »normalnem« nagonskem bitju, pa radi tega še uspešneje drugim uničujejo življenja, kot pa to počne običajna nagonska sebičnost! Pa ne samo to…

 

V okolju, ki (žal le tozadevno) »časti« poštenost, etičnost, človečnost (stvari, o katerih večina pojma NIMA!)… v takšnem okolju bi morali biti deviantni (po teh vprašanjih) tudi izločeni, osamljeni, nadzorovani… posledično NE bi smeli dospeti do nikakršnega delovanja, ki ustrezno (družbeno) odgovornost terja, niti neki uradniki, ali vodstveni in vodilni delavci, ali učitelji… ne bi smeli biti, pri nas pa – bolj si se izkazal z neko krajo, z lažjo, goljufijo, z NEmoralnostjo, bolje boš napredoval, tudi v gospodarstvu in predvsem v – »politiki«!

 

KDO je, potemtakem, tisti, ki si zasluži humanega odnosa, deviantni posamezniki ali družba kot celota?! Koga je najprej potrebno zaščititi, tistega, ki Slabo počenja (pred kaznijo) ali okolje pred taistim?!

 

Žal, v normalnih razmerah tega NE bi smel zapisati, v obstoječih, katere »človeštvo« poraja, pa celo MORAM: levje krdelo se bistveno umneje izkazuje, kot se izkazuje »človeštvo«!

Da, zavedam se tega – obstaja »malenkost« zaradi katere moje razmišljanje (ki pravilno o pravilnem zapisuje) NE more biti obče sprejeto, ne more postati del običajnosti, in tej »malenkosti« je moč reči »človeštvo«, absolutna večina dvonogih-v-oblačila-odevajočih-se, katera se, tako in tako, ničesar zares ne zaveda, obenem pa so ji dejanja, katera drugemu očita, povsem »normalna«, sprejemljiva, neproblematična… takrat, kadar se sam z njimi izkazuješ!

»Malenkost«, dobesedno prava »malenkost« - da bi dospel do dejanske človečne, humane družbe, bi moral iz obstoječega »človeškega« sveta, kot deviantne – izločiti milijarde…