Sivi ali modri?!

Bojda z leti postajaš moder… tako sem vsaj slišal, velikokrat, čeprav, priznam, ne poznam neposredne povezave med časom oziroma leti in modrostjo…

 

Res je, z dolžino obstajanja se množijo tudi izkušnje, a tudi te so krepko premalo za to, da bi do dejstev, do resnic dospeval, ne nazadnje – tudi najstarejši so, nekoč, »vedeli«, da se za daljnimi gorami konča Svet, in da je planet ploščat…

 

Kolikor toliko solidna splošna izobraženost, DEJANSKA, in NE formalna… je prvo izhodišče na poti do modrosti! Brez nje ti ostajajo samo neki »po svoje« zaključki, le-ti pa niso izkaz ničesar drugega kot nezmožnosti razumevanja, izkaz neumnosti!

 

Zmožnost ugotavljanja, zmožnost razumevanja doživetega – drugo izhodišče na že omenjeni poti. Te zmožnosti ni, v kolikor si odvisen izključno od čutnih zaznav, kakor je značilno za (nagonsko) pamet!

 

Zmožnost razumskega izkazovanja, temelječa predvsem na DVOMU v LASTNA dognanja, potemtakem gre za porajanje potrebe po preverjanju, po kritičnem, zadržanem sprejemanju spoznanega, je tretja zadeva, ki je nujno potrebna za doseganje modrosti.

 

Ko bi bila leta merodajna, potem… bi se dalo o modrosti govoriti tudi v preostalem živalskem svetu?! Bi bilo moč razlikovati med nekim znanjem (večinoma zgolj formalnim, neuporabnim, zgolj na-pamet-naučenim) in umnostjo, modrostjo… ali pa bi slednje sivolaso teslo lahko o neki svoji modrosti govorilo?!

 

Eno je izkusiti, drugo je izkušeno pravilno razumeti, se, posledično, iz izkušenega tudi pravilno naučiti. NE govorim o nekih ročnih, obrtnih spretnostih, pač pa o vsem ostalem, pri čemer šteje glava in ne povprečna betica!