Vsakič,
ko Malo odpeljem, se v noči, ki sledi, sprašujem čemu sem sploh legel, čemu
poskušam spati, ko pa mi to, zaenkrat vsaj, in še vedno, ne uspeva. In se nekaj
časa premetavam, obračam na ležišču, misleč, da bo pomagalo, na koncu pa
zakolnem in vstanem…
Ponoči
sem razmišljal o vrsti nekih poskusov, s katerimi sem hotel opozarjati pred
posledicami nesmiselnih, pravzaprav bebavih odločitev, in ravnanj, s katerimi
se je uspešno izkazovala Dežela, o vrsti poskusov, s katerimi sem skušal, s
pomočjo »javne besede«, razsvetliti občestvo, a se je izkazalo, da mora biti »javna
beseda« na ravni občestva, da ji bo le-to sledilo, potemtakem mora – biti bebava
tudi sama…
O
marsičem sem pisal. O nesprejemljivih ravnanjih, najprej v »politiki«,
posledično na ravni celotne družbe, ravnanjih, ki so govorila ne samo o
primitivizmu tistih, ki so se z njimi izkazovali, pač pa tudi o tem, da vsakdo
po svoje pojmuje državo, in to kot svojo njivico, na kateri, in s katero, bo
izključno po lastni volji sebi interese ustvarjal. In sem opozarjal na
posledice razkrajanja »domačega« gospodarstva… se zoperstavljal (od)prodaji
nacionalnih bank… pa vstopu v vojaško zvezo… nesprejemljivim (vsaj morali bi
biti nesprejemljivi, v kolikor bi suverenost zares hotela obstajati!) pogojem,
katere je Unija postavljala za sprejem v njeno članstvo… hinavščini, nemoralnosti,
nesposobnosti številnih na-prsi-trkajočih-se, ki so se izkazovali kot spretni
v-močnejšega-rit lezoči… ma, o čem nisem pisal, celo do jezika sem dospeval, do
njegovega razkrajanja, siromašenja, vendar…
Karkoli
sem v življenju počel, od iskanja človeka, pa vse do poskusov dejanskega
izboljševanja najprej družbenega okolja, posledično morda tudi Sveta, se je,
skozi čas, izkazalo kot pravilno, še več, kot edino možno za lepše, boljše, in
vselej sem, krepko kasneje, kakopak, poslušal tisti njihov
tega-pa-takrat-nismo-vedeli (mimogrede, nikoli, in tudi danes ne vedo o
dejstvih, o resnici!), pa niti ni bilo težko ugotoviti, da vse, kar poskušam,
vse, kar iščem, poskušam in iščem v – napačnem okolju! In to ne samo v
butastem, pač pa tudi v okolju brez »hrbtenice« (tako na posameznikovi kot na
družbeni ravni), v okolju, v katerem je nemoralno povsem vsakdanje, ne samo
sprejemljivo, pač pa celo nujno za njihovo neko »napredovanje«, za doseganje
predvsem nekih lastnih interesov…
Na »razvitem«
Zahodu so se določeni privoščljivo nasmihali ob Orvelovi Živalski farmi, ob
pisanju, skozi katero je pisec o Rusiji pripovedoval, in jim teh nasmehov ne
zamerim, najlažje je bebce nasmejati, bi pa Orvela opozoril, ko bi ga lahko, da
bi se korektneje izkazal, ko bi denimo V svinjaku spisal, in opisal razmere povsod,
povprek prek sveta in v vsaki deželi posebej, kajti to, kar Svet živi, to
dejansko – je svinjak! Ne za nemoralneže, kakopak, ne za vse tiste, ki so se,
že itak umazani, pripravljeni s svinjanjem izkazati, samo da lastne apetite
potešijo, ali jih vsaj skušajo potešiti, je pa svinjak za vsakogar, ki skuša na
etiki svoje obstajanje temeljiti, pa se izogiba občim praksam, od ritolazništva
oziroma hinavščine, prek daj-dam sistema, in raznih vez-ter-poznanstev, do
raznih varanj, goljufij in kraj, ki se zmorejo tudi z »zabušavanjem« na
delovnem mestu izkazovati…
Grozljivo,
dobesedno grozljivo je, kadar se tisti, katere je treba priganjati,
nadzorovati, jim s kaznimi pretiti… imajo za »pridne« in »poštene«… kadar se
bebci tega-pa-takrat-nismo-vedeli imajo za zmožne odločanja… ne nazadnje, kadar
se hlapci, in to skrajno butasti hlapci, ki niti celovite podobe nekega svojega
»vzora« niso zmožni videti, imajo za »suverene«, ko pa to še zdaleč niso, ne na
individualni, še manj na državni ravni! Pardon, kar svetovni.
Grozljivo
je, ko raznim »razgledanim« in »védočim« potrebuješ razlagati o tem, kako se
kaže dejanska pridnost, poštenost… in ko jim dopoveduješ, da je vse tisto, kar
je posledica neke preračunljivosti, daleč od vrlin… in vse to počneš –
popolnoma zaman, kajti betice so preveč trde, da bi skoznje karkoli
ne-betičnega prodrlo, obenem preveč prazne, da bi se česarkoli, to prodirajoče,
oprijelo. Ma, še Tesla, s svojo elektrifikacijo, jim ne more do živega…
Ni mi
težko vedeti, kako so se počutili določeni v časih pred menoj, tisti, katerih
spoznanja so potrebovala malodane neskončnost, da so smela, po smrti svojih
tvorcev, seveda, stopiti na svetlobo dneva. In domnevam, da so se, vsaj nekateri
med njimi, znali za bedake samooklicevati, tako kot se zmorem tudi sam, češ le
kaj mi je bilo treba z neumnostjo se bosti, čeprav – ko se ne bi bodli, enega
samega spoznanja, skladnega z resničnostjo, ne bi bilo, posledično bi, še
dandanes, živeli natanko tako, kot so pred desettisočletji… kdo ve, če ne bi
bilo celo bolje, bi bila vsaj različnost med človekom in človečnjakom krepko
vidnejša, ne samo vsebinsko gledano, tudi po izgledu…
Znanstveniki
in, na žalost, predvsem tudi »znanstveniki« skušajo izvedeti o izvoru človeka,
na tem planetu. Dejstvo je, da je popolnoma drugače nastal, kot vse ostalo,
dejstvo je, da tudi teoretično ni zmogel nastati iz živali, kajti – za gene je
značilno, da ne frčijo po zraku, pa tako kot Neandertalčev ni zmogel dospeti v »sodobnega
človeka« brez križanja dveh vrst, tako tudi ne zapuščajo, še zlasti
prostovoljno ne, svojih »teles«, pa da bi se, kot trdijo neki današnji »strokovnjaki«,
del opic odločil, da bodo postale človek, medtem ko bi preostale raje
nadaljevale v opičjih podobah…
Iz nič
ničesar ni moč pričakovati, pa tako tudi iz NIČ-razuma, kar nagonska
zasnovanost je, ni moč, vsaj racionalno ne, sklepati o nastanku razuma, kajti –
geni bi morali, v takšnem primeru, tisti odločujoči, med katerimi, z gotovostjo
trdim, je tudi nesrečni MCPH1, šimpanzov, Neandertalčev gen, izpuhteti, vendar –
ko bi to zmogli (če se z mislijo, ki nima realnih osnov poigram), potem bi
izpuhteli povsod, pri VSEH predstavnikih primatov (in ne samo pri DVEH
odstotkih, stisnjenih znotraj »človeštva«)!
Da, ni
mi težko vedeti o živeti-je-lepo raznih galileov, mentalne zmožnosti absolutne
večine niso niti za pikico spremenjene od nekdanjih, celo od opičjih ne! Že
res, da se je »sodobnemu človeku« razvila popolnoma drugačna roka (kot je, še
vedno, pri opicah), vendar – tudi opicam bi se enako zgodilo, ko bi deset
tisočletja delile svet s človekom, in njegova orodja uporabljale! In je res, da
se marsičesa učijo (določenih praktičnih zadev tudi ali celo naučijo), vendar –
ne v šestdeset tisoč letih, pač pa v nekaj mesecih so ruski znanstveniki
ugotovili, da zmorejo tudi šimpanzi posamične elemente povezovati v praktične
pripomočke (orodja), obenem pa so znanstveniki, ne samo ruski, ugotovili, da se
naučijo tudi glasovnega komuniciranja z ljudmi, te opice, tudi v nekaj mesecih!
Resda s pomočjo ustreznih naprav, a – od zmožnosti učenja do naučenega niti ni
tako velika razdalja…
Nekateri
se bojijo, da »nas« bo tehnologija-pokopala… da bodo naprave, stroji prevzeli
pobudo in postali »naši« sovražniki…
Bebavost,
prvovrstna bebavost, kajti vse tisto, kar je sprogramirano v delovanje PODOBNO
razmišljanju, mišljenju, NI dejansko tudi samega mišljenja zmožno… pač pa lahko
deluje le v okvirih programov, s katerimi je opredeljeno. Da, ob bebcu, ki pa
sproži neka stikala, in, če je le moč, tupasta navodila vnese, se pa sistem
dejansko lahko zruši, vendar – tako kot cesta NE jemlje življenj, tako kot
priložnost NE dela tatu… tako tudi stroj ne zmore prevzeti pobude, zgolj
izpelje lahko nalogo, katero mu nekdo da!
O »razvitosti«
dobesedno opičjega planeta je moč sklepati tudi na osnovi zalog jedrskega
orožja. Nekatere države ga toliko premorejo, da bi lahko z njim NEKAJ STOKRAT
uničile življenje na Zemlji, pa me, ob tem, zanima le troje…
Prvič
me zanima to, KDO bi po prvem uničenju tudi v drugo, v tretje… pritisnil na
ustrezno stikalo?!
Drugič
me zanima, v čem je smisel, da se podaš (v drugo, v tretje…) uničevati tisto,
kar JE ŽE uničeno?!
In
tretjič me zanima – se ti bebci ne zavedajo tega, da zmore, pri tako
nagrmadenem uničevalnem materialu, ena sama nepredvidena zadeva, neka napaka,
denimo, uničiti najprej njih, kasneje, posledično, tudi vse ostalo?! Se ne
zavedajo, da se »rok uporabnosti« tudi tem zadevam enkrat izteče, da bodo
morali vse to nakopičeno nekoč razgraditi in nekam, na varno in varno spraviti…
ob tem, da so gromozanske težave že z ustreznim skladiščenjem materialov iz,
denimo, jedrskih elektrarn?! In – se ne zavedajo tega, da ga ni betona, ki bi v
celoti žarčenje preprečil, žarčenje v okolju, kakopak?!
»Lepo«
je, četudi bebavo, da se neko skandinavsko dekle potepa prek Sveta, »učeč«
tozadevno »zrele«, »odrasle« o potrebi po ohranjanju, varovanju Narave, in še »lepše«,
da se, ob vsem blebetanju ah-saj-se-bo-drugod-zgodilo-ne-pri-meni, še vedno
popolnoma identične prakse odvijajo, da, v »najboljšem« primeru, neke
zastarele, večinoma tudi neposredno škodljive procese in tehnologije z lastnih
tal na tuja selijo. Ko samo na Černobil pomislim, pa na vetrič, ki se je, ob
njem, zbudil – daleč naokoli je žarčenje seglo…
Pri
sebi sem že pred časom »razčistil«: ne zapisujem ne desetim, ne stotim, ne
tisočim… daleč od tega, čemu bi čas z gotovostjo v nič metal, zapisujem v upu,
da se bo en sam, morda dva, celo trije našli, ki bodo sploh vedeli o čem pišem,
morda tudi razumeli zapisano, pa… če-bog-da, se v njih rokah tudi moč znajde,
ne samo moč odločanja, pač pa tudi izvajanja…
Te upe,
redke med vsemi, s katerimi še razpolagam, bolj kot ne iz-trte-izvijam, misleč,
da je večja verjetnost tega, da »v prazno« govorim, kot pa ne. Na temelju
izkušenj do drugačne obravnave teh upov ne upam, a se tolažim v stilu
kdor-ne-poskuša-ta-tudi-uspeti-ne-zmore, obenem pa (krepko vprašljiv) uspeh ne
vežem nase, na nek svoj dobrobit (od vseh dosedanjih prizadevanj sem imel
krepko več škode, kot koristi), pač pa na…
Pravijo,
vsi po vrsti, da »imajo radi svoje otroke«. Khm, vem, neumen sem, a kljub temu
povprašam: jih imaš tako rad, da jim, za seboj, uničenje puščaš?!
Minule
dni sem se nekaj malega pogovarjal z osebo, ki v Deželi vidi razvitost, neko
v-redu-stanje… ne vem, a ko pomislim samo na oblike današnjega zaposlovanja
(vse več je za določen čas, vse več je možnosti za prekinitev delovnega
razmerja), na možnosti dospetja do nekega, svojega, seveda, stanovanja… na vse
večjo plačljivost zadev s področja »javnega« sektorja in predvsem zdravstva… na
zbiranje prostovoljnih prispevkov za šolske potrebščine, celo za šolsko
prehrano… pa še kaj bi se našlo… ne vem čemu, a meni se dozdeva, da je ta »razvitost«
krepke korake skozi čas, v nazaj, naredila!
Ni komentarjev:
Objavite komentar