Na poti…

Danes sva prevozila dolgo pot, skozi Afriko…

 

Sedela sva, ona v mojem naročju, in vozila avto. Vsake toliko so se na cesti pojavile ovire, sloni, nosorogi, povodni konji, žirafe, zebre… vse do žab, polžev, in celo nek kit, ki je padel iz letala, naravnost na cesto, nama je nekaj časa vzel, preden sva se lahko podala naprej, da sva vse do morja dospela, in da sva avto zamenjala za čoln…

 

Glasilke, moje, so vzdržale, nekako že, in ko so že hotele obupati… vsakokrat jim je njen smeh voljo povrnil, in je tudi sapa zmogla do sape priti.

 

Ugodno je ugotavljati, kako je moč iz »ničesar« otroku zbujati veselje, čeprav… več kot je teh načinov, bolj zanko krog vratu, samemu sebi, zateguješ. Majhno še ne dojema kdaj je dovolj, in mu je tudi preveč nerazumljivo, nesprejemljivo stanje, pa čeprav ta preveč z onemoglostjo preti, z dejansko potrebo po, vsaj kratkotrajnem, oddihu.

 

Da, danes sva vozila avto prek Afrike, in prepričan sem, da bova v bodoče z omenjene tudi na druge celine dospela. Gorivo sproti točiva, in tudi morebitne okvare nama ne povzročajo težav, družno jih zmoreva, vse do zadnje, premostiti.