Pozabi na upanja…

Že Dante je vedel, da je potrebno pred vrati življenja vse upe opustiti, dočim je Prešernov France dolgo upal, in se bal, preden se je od upov in strahu poslovil…

 

Glede strahu… ni dobro, kadar brez njega ostaneš! Govorim, kakopak, o tistem zdravem, in ne o bolestnem strahu, o tistem strahu, ki je v bistvu temelj vseh čustvovanj, o strahu, na osnovi katerega se rojevata previdnost in preudarnost. Samo bebec, popoln bebec zmore brez strahu skozi takšno neznanko, kakršna je življenje…

 

Osebno še premorem nekaj strahu, denimo – strah me je za moje otroke, poleg njih za neke redke, katerim dovoljujem biti del mojega življenja. V zvezi s seboj pa… strah me je tega, da bi neko nesrečo doživel, kadar je Malo ob meni, pa da ne bi zmogel za njo poskrbeti… in, če edini zares omembe vreden strah, katerega za sebe občutim, opredelim, potem zapišem, da me je strah predolgega umiranja. Ne bi se želel znajti v vlogi neke nemoči, nezmožne zase poskrbeti, ne bi želel biti od drugih odvisen. To mi nikoli ni šlo najbolje od rok, in zlasti ne bi rad bil odvisen od nekih, katerih sicer niti v daljavo lastne bližine ne bi spustil. Glede upov in upanja pa…

 

Ko bi svetoval, kar neposredno več ne počnem, nekim mladim, denimo, bi takole dejal: dokler ti oči tudi na hrbtu ne zrastejo, dokler tudi z njimi ne ugotoviš zaupanja vredno, do tedaj ne zaupaj, in ne upaj, kajti sredi svinjaka sta prav upanje in zaupanje najhujša sovražnika zadovoljstva!