Svet drvi v prepad!

Ne, ne govorim o vesolju, o »našem« vesolju (po vsej verjetnosti ni edino), le-to namreč, v okvirih zakonitosti Narave, samo od sebe razpada in bo, ko nastopi čas za to, razpadlo na prafaktorje, zato, da se bo, na neki »drugi strani«, iz razpadlega rodilo novo vesolje… govorim o človeškem svetu!

 

Kadar nekaj rešuješ, takrat je priporočljivo, celo nujno poznati predmet reševanja, ga razumeti, v nasprotnem tvoje »reševanje« pripelje samo do (po)slabšanja! In, če si vztrajen, pri tem »reševanju«, bo tvoje delovanje rezultiralo s – popolnim uničenjem!

 

Na vseh področjih družbenega delovanja je že toliko nagonskih »strokovnjakov« (številčno krepko prevladujejo!), da lahko samo čudež reši Svet pred prepadom (ali propadom, kakor ti je ljubše)!

 

Čudežev, samih po sebi obstoječih, ni! Naj se neko dogajanje zdi še tako »čudežno«, ni, kajti dobesedno vse poteka po povsem logičnih vzročno-posledičnih povezavah (katere je potrebno razumeti, kakopak, da bi znal v odnosu do njih pravilno ravnati!), čeprav…

 

Človek, kot razumsko bitje (morda ga je za dvesto milijonov, znotraj gomazečega »človeštva«!), zmore »čudežno« delovati. Zahvaljujoč temu, da dospeva do ugotavljanja naravnih zakonitosti (potemtakem tudi družbenih zakonitosti in zakonitosti delovanja sleherne posamičnosti), zmore to svojo sposobnost izkazati tudi s kakovostnim spreminjanjem okoliščin obstajanja, potemtakem s kakovostnim spreminjanjem realnosti, samega obstajanja!

 

Načeloma bi človek zmogel spreminjati tudi na področju t. im. družbe, človeškega Sveta, a bi za to najprej moral preseči »šolska znanja« in temeljna prepričanja občestva, s katerimi ga nagonska večina spravlja v svoje kalupe, mišljenjske in ravnanjske, in ga tako, na posreden način, onesposablja v njegovi zmožnosti razumskega izkazovanja!

 

Dokler človek ne bo ugotovil, da živi med človeku podobnimi živalmi, do takrat bo nagonska bebavost igrala svojo odločilno, prav nič lepega obetajočo vlogo!

 

Da, »živelo« šolanje, »izobraževanje« vseh in vsakogar… ni hujšega škodljivca, kot je »izobražen« bebec! In če s čem, potem se je javno šolstvo izkazalo s popolnoma nasprotnim učinkom, kot je bil predvidevan, želen!