Blagor »vedočim«!

Popolnoma vseeno mi je to, v kaj nekdo verjame, kajti verjetje, samo po sebi, je najboljša osnova za – ne vedeti, ne poznati resnice! Ko bi vsi temeljili na verjetju, v takšnem primeru bi, še vedno, veljale starodavne »resnice«, vse po vrsti tako daleč od resnic, da dlje ne bi mogle biti.

 

Razumu ni dana samo zmožnost, pač pa tudi potreba po tem, da ugotavlja skladnost nekih trditev, recimo temu teorije, in dejanskega dogajanja, prakse. V kolikor je teorija skladna s prakso, besede skladne z dejanji, potem je, bržčas, vsaj pogojno lahko »vse v redu«, v kolikor pa prihaja do odstopanj, do ne-skladnosti, do ugotovitve ne-logičnosti, potem pa…

 

Eno izmed »orožij«, s katerimi razpolaga razum, je – dvom! Ki v kombinaciji z védenjem, da nič ne obstaja v neki svoji absolutni, dokončni, večni podobi, z izjemo relativnosti, najde, in to sploh ne težko, neke »luknje«, ki o nepopolnosti, nedovršenosti, lahko tudi popolni zgrešenosti določenih trditev, »znanj«, »resnic«… govorijo. Praksa je namreč dejstvo, vsako dejanje je izkazano, moč ga je ugotoviti, potemtakem v izkazano, v dejstvo kot tako, dvomiti ne kaže, in tudi ne bi kazalo dvomiti v besede, ki o tem dejstvu govorijo, ko… ko bi bile skladne z dejanjem!

 

Svet je malodane sestavljen iz ne-resnic! Svet dvonogega, kakopak, kajti vse ostalo je še kako resnično! V »naravi« ni nekih iluzij, nekega »popravljanja zgodovine«, nekega vsak-po-svoje-gleda-vidi-razume-ve, ni, »narava« ima svoja »pravila igre«, svoje zakonitosti, in ena sama zadeva tem zakonitostim ne more ubežati, pa da bi »po svoje«, karkoli že.

Svet tudi ne more biti prav nič drugega, kot – velika laž, kajti prav nič ne pomaga to, da, bojda, vsi-isto-gledamo, ko pa absolutna, nagonska večina to »isto« povsem »po svoje« vidi in »razume«, dočim razum potrebuje dospeti tudi do vzrokov, ne samo do posledic (kakor je to dano nagonom), pa že s tem nastaneta dve popolnoma drugačni »zgodbi«. Načeloma, kakopak, samo dve, kajti med nagoni, kjer vsakdo sme »po svoje« videti in »vedeti«, med njimi je teh drugačnih, med seboj različnih zgodb krepko več, kot samo dve.

 

Tudi ne pomaga, pri tem, nobeno učenje (»osvajanje« podatkov, ki o konkretnih dejstvih govorijo), ko pa to učenje ne zmore omogočiti tudi razumevanja "naučenega", obenem pa, prav radi svoje ne-razumskosti, nikoli ne zmore dospeti do zaznave, kaj šele do spoznavanja, določenih vsebin, ker jih, preprosto – ne premore, se v njej ne zmorejo porajati, in tistega, česar niti malo ne poznam, tega tudi razumeti ne zmorem, pa čeprav se bom o istem nešteto nekih podatkov naučil!

 

V bistvu je zgrešeno izpostavljati neke črne-mačke, pa razbita-ogledala in podobne zadeve, takrat, kadar o praznoverju govorijo, kajti tudi povsem vsakdanja prepričanja, denimo tista o obči poštenosti, moralnosti, dobroti, pridnosti… so popolnoma iste baže verjetja, potemtakem tudi verjetja brez ustrezne osnove (z izjemo neumnosti verujočih), potemtakem – praznoverja!

In v tem pogledu mi je popolnoma vseeno to, kaj nekdo o sebi misli, kako se vidi, za kakšnega se ima, kajti – če niti tega ne veš, kako se moralno, pošteno, dobro, pridno zares izkazuje, kako boš potem karkoli vedel o tem, če so tvoja izkazovanja skladna z dejanskimi stanji, z vsebinami, o katerih naj bi govorile tvoje besede, četudi jih ne poznajo?!