Sinoči
sem se pogovarjal s prijateljem, z nekim, pač, morda enkrat na dva meseca, celo
redkeje, govoriva, a se že desetletja dolgo poznava. Da, med tri sodi, s
katerimi lahko, že od nekih mladinskih let dalje, komuniciram, vedoč, da so, še
vedno, sebi, svojim nazorom zvesti…
In me
je, kljub temu, da me dokaj dobro pozna, prepričeval, mi dopovedoval, da »moram«
spomine zapisati, da bi bilo škoda, ko jih ne bi…
Sprva
sem se samo jaz smejal, ob njegovih argumentih, na koncu, ko sva se dodobra
pogovorila, sva se smejala oba. In se mi je celo opravičevati hotel, češ da je
po nepotrebnem vame rinil, s svojo zamislijo, a sva hitro ugotovila, da po čem
takšnem ni potrebe, glede na to, da je samo dobro mislil, želel…
Marsikdo
meni, da je enostavno, s spomini, nekimi, opraviti, vendar ni. Pa ne po
vprašanju zapisovanja, daleč od tega, pač pa po vsebinski plati. Kakopak, imel
bi o marsičem pisati, vendar…
Neke
povsem osebne zgodbe so, in bodo ostale, vedno – osebne! Neka srečanja z nekimi
nevsakdanjimi – dvomim, da bi bralcu zadeve porajale vsaj primerljiva
doživljanja, kot so jih porajala meni, obenem pa ne vem, čemu bi v neke
podrobnosti lazil, in z njimi, bolj kot o spominih, podajal lastno videnje neke
osebe, o njej, v bistvu, govoril, zlasti v primerih, ko ta oseba ni več živa,
da bi jo glede njene privolitve povprašal, bodisi je takšna, da ne želi imeti
kar tako, z neko »javnostjo« opraviti. Da bi o svojem ustvarjanju govoril –
čemu, ko pa za menoj ostajajo moje besede, zapisane, pa kogar zanima(jo), ta
naj izvoli, po svoje, in si, neodvisno od mene, nek vtis ustvari. Zapisovati o
doživetem v času, ko sem se praktično s psiho ukvarjal – po eni strani, spet,
razkrivanje neke osebnosti, po drugi pa… o dognanjih sem že zapisal, dokaj
obsežno, in povsem brez učinka, upoštevaje to, da, očitno, drugi vedo več o
tem, s čemer sem se ubadal, kot vem sam…
Da,
tudi tu, ko o nekih spominih govorim, dospem do vprašanja – vrednosti!
Vrednosti moje besede, mene samega, mojega poznavanja oziroma znanja, kajti… še
sedaj nisem uspel združiti tega, da mi določeni o spoštovanju-mene govorijo,
obenem pa ne samo dvomijo v moje besede, pač pa jih tudi zavračajo, kot resnici
neustrezne! Pri čemer gre za povsem preprosto zadevo, ki jo lahko, na kratko,
takole zapišem: če stojim za svojimi besedami, in stojim, če ne verjameš temu,
kar povem, kako, za vraga, mi lahko govoriš o tem, da me spoštuješ?! Osebno ne
vidim nikakršne osnove za takšno spoštovanje, kajti – če zavračaš moje besede,
potem mi daješ na izbiro samo tri možnosti! Ali sem lažnivec, pa resnico »po
svoje« sprevračam… ali sem popolnoma neodgovoren, in tako tudi s svojimi
trditvami ravnam, trdim nekaj, česar poprej niti preveril nisem… ali pa sem
bedak, če nisem ne prvo, ne drugo, ker neumnosti kvasim! Pa čeprav govorim o
izkušenem, potemtakem o nečem, s čemer se moji sogovorniki praviloma niti
srečali niso, a, kljub temu, o tem »vedo«…
Sicer
se zavedam, da v občosti spoštovanje kot tako sploh ne obstaja. Če »spoštuješ«
nekoga takrat, ko tebi nekaj pozitivnega daje, in ga ne, ko ne daje, potem »spoštuješ«
polno korito, tebi, kakopak, naklonjeno. Ničesar drugega…
Da,
zavedam se, da beseda spoštovanje iz ust nekega povprečneža govori o povsem
drugačnih zadevah, kot takrat, kadar jo sam izrečem, a, kljub vsemu, če se
poprej zapisanim, trem, možnostim, povrnem…
Če sem
lažnivec, povej, kako me lahko spoštuješ, kajti jaz lažnivcev ne spoštujem?!
Če sem
neodgovoren, enako vprašanje, kajti tudi sam ne čislam neodgovornosti!
In – če
sem bedak… potem me sploh ne čudi, to, da ti beseda spoštovanje vsevprek iz ust
(z)leti, in je tvoje »spoštovanje« piškavega oreha vredno!
Malo
jih je, niti prstov ene roke ne potrebujem, za to, da bi jih preštel, ki
verjamejo moji besedi… namenjeni pojasnjevanju določenih vsebin, kakopak.
Preveč so se »naučili«, preveč »vedo«, premalo dejansko poznajo in dejansko
vedo, obenem pa – krepko premalo zmožnosti razumevanja izkazujejo, da bi jim
bilo možno še kaj več, kot zgolj – verjeti. Jaz pa vernikov ne maram, raje imam
tiste, ki zmorejo glave uporabljati, konstruktivno, kakopak. Potemtakem – če teh
nekaj posameznikov, ki verjamejo, izključim, potem mi ostanejo samo še vsi
ostali, ki niti verjeti niso zmožni, temu, kar pojasnim, pa – povej, mar ni že
obstoječa knjiga o »lažnivem kljukcu« dovolj, čemu bi ji jaz neko svojo dodajal,
ko pa – če mi niti ne verjameš, potem samo prva, druga ali tretja možnost, neke
četrte ni!
Ja, res
je, sem spoznal, nekatere še vedno poznam, neke takšne, »nevsakdanje«, tako iz
vrst politikov, kot gospodarstvenikov, (po)ustvarjalcev z različnih področij
kulture, a so ta poznanstva del njihovega, in mojega, življenja, in resnično ne
zmorem razumeti tega, s kakšnim namenom, radi česa bi jih opisoval?! Zato, da
bi se, tako kot to na nekih »skupinskih fotografijah« počno, lepil na neke
druge, ali oni name?! Ne potrebujem, tega, kolikor smo se »zlepili«, smo se že,
in kolikor sem imel malega o njih povedati, če je bilo povezano z nekim mojim
zapisom, sem tudi že povedal…
Moje
življenje ni nič nenavadnega. Nič, prav nič! V bistvu, ko bi o samem življenju
govoril, bi, bolj kot ne, le preklinjal, tako lepo je, kadar skušaš kot človek
živeti, in obstati, v »civiliziranem«, »kultiviranem«, khm, okolju! Potemtakem
bi lahko govoril o svojih nekih dosežkih, ki, čeprav so moja mladostna sanjarjenja
krepko presegli, občosti ničesar ne pomenijo. Njim je namreč vse enostavno, vse
z-levo-roko izvedljivo, vse nek nič-posebnega! Še zlasti vse tisto, s čemer se
ne izkazujejo, pa ni nič čudnega, da o tem toliko »vedo«…
Pogovarjala
sva se malček več kot uro, da bi, pred koncem pogovora, ugotovila, kako sva
njegovo polovico po nepotrebnem potrošila, sicer v prijetnem kramljanju, v
prepričevanju in kontra-prepričevanju, a kljub temu. In mi je obljubil,
prijatelj, da me več s tem svojim predlogom ne bo nagovarjal. So bili že tudi
pred njim, in nobenega razloga ni za to, da bi prav njemu uspelo, še posebej…
Ko bi
bilo moč brisati iz spomina, tako, enostavno, sede v nekem naslonjaču, potem bi
imel marsikaj za brisati! In bi z veseljem to naredil. Namesto da ostaja, in »grize«.
Hkrati pa…
Iz
založbe, ki mi je kar nekaj knjig izdala, in do katere sem bil vselej korekten,
celo tako (za)ščitil njene materialne pravice, da močno dvomim, da so meni
podobnega spoznali, sem pred dnevi prejel dopis, v katerem pojasnjujejo, da je
eno najlepših (novoletnih) daril knjiga avtorja, še zlasti, če je v njej
zapisano posvetilo… in so s takšnim pojasnilom prisvetili v moj čas le radi
tega, ker so, sočasno – ponudili odkup knjig po znižani ceni. Po njihovem
mnenju naj bi mi bilo v interesu to, da bom SVOJE knjige kupil, da bi jih
daroval! Jaz pa sem to že naredil, zdavnaj, in ob vsaki izdani knjigi, tistim,
pač, katere sem na svoj seznam prejemnikov uvrstil.
»Lep«
poskus, ni kaj, izjemna »uvidevnost«, tako do avtorjev (mejduš, lastno knjigo
smeš po znižani ceni kupiti!), kot do obdarovancev (in zdaj naj jih, po sili,
iščem med tistimi, katerih nisem na seznam prejemnikov uvrstil?!), obenem pa…
ko sem taisti založbi dva »resnejša« rokopisa poslal, takšna, katerih ne bi
bilo moč ceneno prodajati, pa bi bil tržen učinek dokaj vprašljiv… takrat niti
odgovora nisem prejel, da bi vsaj nek »zadeva nas ne zanima« zapisali! Jaz pa
naj grem še »spomine« pisati?! Bentiš, saj nisem eden izmed za-mikrofonskih
bebcev, ki so se s svojimi neizpolnjenimi obljubami izkazali za popolne… prvič:
lažnivce… drugič: neodgovorneže… tretjič – bedake?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar