KAJ, ta vražji – KAJ!

Marsičesa ne morem narediti, objektivno, pa četudi bi še tako želel. Zato pa marsikaj zmorem, in predvsem zmorem gledati kako ter predvsem – komu.

Slabega, hote, nikomur nisem počel. Domnevam, da bo tako tudi ostalo. Ne da se sočasno svinjati, in ostati čist. Že itak je biti-čist problematično, vsaj vprašljivo stanje, v kolikor si imel kadarkoli z umazanijo opraviti. In jaz sem imel, pa še s kakšno! In mi verjetno prav radi tega na misel dospeva neko »peštanje ščurkov«, kajti rojen sem s čistim imenom, in zagotovo ne zato, da bi mi ga kdorkoli kakorkoli (u)mazal. Pač, v življenju ni moč vzvratno hoditi, pa da bi v naprej, pardon, v nazaj vedel, pod katerimi maskami se govno skriva…

Te dni se še dodatno ubadam z vprašanjem KAJ početi, pa da še to, kar me je ostalo, smotrno izrabim. Sicer bom v nedogled cesto pometal, na njej pa dreka toliko, da pometanju nikoli ne more konca biti! Naj gre k vragu, ta cesta, in njen drek, bi bila krepko večja moč, kot je moja, zanemarljiva, potrebna, za to, da bi jo temeljito oprali. Potemtakem – škoda besed, škoda časa, da bi ga na iztrebkih trošil.

KAJ, nenehen KAJ! Z njim sem se že srečeval, poprej, nekajkrat, in vsakič, ko me je neko spoznanje privedlo do tega, da sem ugotovil tudi to, da sem ves svoj poprejšnji čas – v prazno metal! Ker se iz ničevosti ne da neke vrednosti narediti, ker iz blata ni moč človeka rojevati. To zna, bojda, samo bog. Klavrno se je izkazal, s tem svojim znanjem…

Je hudič, ko malodane potrošiš vse neke možnosti, ki so se v preteklosti kot vredne izkazovale. Knjig sem že več kot dovolj izkazal, v raznih podobah, tudi v prevodih, nekih, s teorijo, do katere sem se prek praktičnih spoznanj dokopal, se tudi ne mislim več ubadati, ne po vprašanju psihe, še manj duševnih bolezni (mimogrede: mikavno bi se mi zdelo aktivno se vključiti v boj proti integraciji duševnih bolnikov v družbo, za njihovo osamitev, predvsem pa ustrezno registracijo, a se zavedam, da je preveč »strokovne« bebavosti v obtoku, in bi bilo takšno prizadevanje le boj zaman), potemtakem mi zmore pisanje o(b)stati samo še v podobah samoizpovedi, in, v konkretnih razmerah, sogovornika, s katerim se zmorem samo med zapisovanjem »kregati«, kasneje, ko je napisano, pa nič več. Pa bi imel marsikaj za zapisati, brez skrbi, le da tega ne vem – komu, čemu?!

Reaktivirati se ne mislim. Kot prvo nisem dovolj pameten, in ničesar ne znam, da bi zmogel učinkovito konkurirati, komurkoli, kot drugo pa – komaj sem upokojitev dočakal, pa da bi se vračal v okolja, iz katerih beg me je vselej mikal?!

Terapija?! Nak, niti pod razno! Vsaj ne tako na splošno, in počez. Sem si doslej dovolj nehvaležnosti prislužil, bi jo bilo moč v prelepem znesku izkazati, ko bi jo v evrih ovrednotil, pa si nove ne želim, in je tudi ne potrebujem. Da, ko bi tako naneslo, nekemu »mojemu« že še, konkretna neka pomoč, vse ostalo pa… nekaj podobnega, kot sem nekaj vrstic nazaj glede ceste zapisoval!

Včasih mi je žal, da ne znam slikati. Mala je sicer zadovoljna z risbicami, katere ji sčaram, a je še majhna, pa o tem kaj dosti ne ve. Včasih mi je žal, da ne znam igrati na nobeno glasbilo. Bi vsaj sebi »koncerte« prirejal, lepo bi zvenelo, v tišini »mojega« brega. Včasih mi je žal, da sem sploh še tu, da ne zberem moči, potrebne za to, da spokam kovčke, vse skupaj v božjo mater pošljem, in se podam, nekam, pač. A ta žal-mi-je hitro odmislim, tu imam vse, kar sploh še imam, in ko bi bil še dlje od svojih otrok, kot sem že sedaj… ne, ne verjamem, da bi to zmogel preživeti, pa četudi bi fizično še obstal!

Ne kaže preveč obžalovati, v življenju. Če tisti, ki svinjajo, ne obžalujejo svojih početij, čemu bi jaz obžaloval to, da sem hotel po čistem, iskrenem hoditi?! In kaj mi bo to, če bom obžaloval neke trenutke, v katerih se je vse tako obrnilo, da mi je hotelo ves trud, vsa prizadevanja, samo sesuvati, popljuvati, potolči?! Pač, naletiš na raznorazne, in le tu in tam tudi na upoštevanja vredno bitje. Tako, pač, je…

Tudi na neka dobrotvorna dela sem pomišljal, vendar – v končni fazi vse, znova, do ceste pelje, pa, čemu, za vraga, bi sploh še karkoli z njo imel?! Kot da ni dovolj, da plačujem cestnino, in da se, občasno, po asfaltu vozim!

Da, muči me ta KAJ, vse ostalo, tisti ČEMU in tisti KOMU (še) sem že razrešil. Obenem pa se pripravljam, da, verjetno poslednjič, »nov list obrnem«, pa da iz življenja še tiste neke plahe, v daljavi komajda vidne, dejansko pa povsem nerealne, želje in upe pomečem. Je le bolje vedeti na čem si, kot da samemu sebi lažeš. Kot da ne bi dovolj takšnih spoznal, ki so mi to nenehno počeli!