Da, lep
dan je minil, naporen, a lep. In veliko »čivkanja«, petja, smeha, radoživosti,
crkljanja… je bilo v njem. Resda se je nekajkrat, morda trikrat, zgodilo, da je
hotela volja po svoje, v neko nejevoljo, a sva v nekaj sekundah vsakič
pričarala (na) smeh, pa- hajd naprej! Celo pri preoblačenju trmica ni tako
vztrajala, kot zna, in zmore…
Seveda
sva dan namenila obnavljanju najinih igric in iger, ničesar nisva smela
zamuditi, pa so se napotki vrstili, drug za drugim, zdaj to, malček kasneje
nekaj drugega, pa tretjega,,, a pomembno je, da je čas ne samo prijetno, pač pa
lepo, in v nasmejanosti, tekel. In je dan še prehitro minil, prepričan sem, da
bi si še kaj znala zmisliti, oba, da bi ga še v bolj pestrega, dinamičnega
naredila!
Zdaj
aja. In čeprav jo je že dan utrudil, sva tudi proceduro najinega uspavanja
dodobra obnovila, še malo več, za vsak primer,
In sem,
preden se je umirila, doživel tudi jezikovno lekcijo. Ja, tudi moja giskica se
je uvrstila med tiste, ki me pravilne uporabe jezika učijo. Namreč…
S seboj
sva, na »ajanje«, vzela tudi njeno igračko, dojenčka. Nekaj časa se je trudila,
da bi tega dojenčka ustrezno namestila, potem pa je meni rekla, da ga dam »ajat
na ušesa«…
Takoj
sem razumel, kaj želi, in igračko namestil tako, da je ležala na boku. Potem
sem tudi jaz moraj »ajat na ušesa«, in sem se obrnil na bok, proti njej.
Skušal
sem ji pojasniti… medo moj, ko tako leživa, takšnemu ležanju se reče, da ležiš
na boku. Za trenutek me je pogledala, me nato prijela za uho in rekla »to ni
bogu, to je uho«. Nasmejal sem se, kakopak, in poskusil nadaljevati…
Z roko
sem podrsal vzdolž svoje dolžine, po odeji, na kateri sem ležal, in ji ponovil »temu
se reče ležati na boku,« vendar se ni dala – pokazala je na odejo, in mi
pojasnila: »To ni na bogu, to je odeja.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar