Ni panike…

Ko boš pomislil, da si zvezdo našel, poglej v nebo, in videl boš, da na njem nobena ne manjka.

 

Vsakega spoznanega človeka se veselim, a jih je krepko premalo, da bi odtehtali spoznane živali.

 

Na starost tudi sebi uslugo počnem, vse nevredno brišem iz življenja.

 

So tudi takšni, ki si pomnik zaslužijo, v podobi javnega stranišča, celo greznice. Zgodovina jih ne omenja, so premalo življenj uničili.

 

Je vrag, kadar se, namesto obraza, rit pokaže. Čeprav… ni panike, za rit, je vsaki riti všeč.

 

Ko bi imel nevredno rad, kako bi vrednemu v oči pogledal?!

 

Na smetišču ničesar ne pogrešam, nanj odlagam, z njega ne pobiram. Vsaj vede ne.

 

Ne poznam klasičnega sovraštva, mi prezir zadošča.