torek, 5. december 2023

Očke ajajo…

Nocoj so bile očke še posebej razpoložene. Kot bi se mi za pesem zahvaljevale, čeprav ji je nisem bral, in tudi ko bi, ničesar ne bi razumela. Še sam težko razumem vse skupaj, in zlasti »smolo«, s katero se nenehno srečujem. Bi bilo, morda, bolje, ko bi zapisal, da ne bi želel razumeti, te »smole«, in »časti«, ki mi je izkazovana z njo…
 
Tata je, očitno, potrošni material. Tako se tudi počutim, v tem trenutku, veliko je dete skakalo po meni, preden se je umirila, in maloprej tudi zaspala. Itak sem ji napovedal, da bo dokončala, tisto, kar so določeni pred njo mene zapustili, pri življenju. Naj ji bo, je med redkimi, katere sem spoznal, in nikoli ničesar niso za hrbti skrivali, obenem pa – jaz sem njo na svet klical, pa je prav, da sem ji, kolikor le zmorem, na razpolago. Itak mi bo to, iz leta v leto, manj dopuščeno, moči so že davno krenile po poteh ugašanja. Upam, da si bo, ko pride čas, našla ustrezno oporo, jo bo še kako potrebovala!
 
Nerad razmišljam o bodočnosti, o bodočnosti mojega Sonka. Že itak se bodočnost kot taka ne kaže v prav svetlih podobah, za njeno pa se, priznam, še dodatno bojim. Starejši trije so se zvečine že našli, in je res, da jim najdeno ne bo v pretirano pomoč, v svetu ničevosti, a vsaj zašli ne bodo, upam, nikoli. Pri Mali pa…
 
Ja, butasto, bi se dalo ugotavljati, to, da me skrbi glede nečesa, česar, upam, ne bom doživel. A me, ker sem, pač – butast! In ker mi je vseeno samo za tiste, s katerimi ničesar ne želim imeti, dočim je Malo četrtina tistega, kar me, v podobah mojih otrok, še ohranja pri tem, da vsega skupaj ne pošljem k vragu! Kamor vsaj tisti del sveta, katerega sem smel spoznati, tudi sodi. In ga nisem v majhnih količinah spoznaval, nasprotno.
 
Globoko spi, jaz pa čakam na trenutek, da bom še poslednjič danes naložil v peč. In se ji potem pridružil, še preden bo začela preverjati, če sem ob njej. Lepo spi, vso noč, brez najmanjše motnje, če zaznava, žverca, da sem z njo. In tudi meni prija, raje vidim, da se spočije, naspi, in da jutro z nasmehom zastavi, kot pa da bi nekaj »po svoje« počel, in dete v ozadje potisnil. Ne maram tega, in ne maram tistih, ki tako počnejo!

Ni komentarjev:

Objavite komentar