Cucek!
Vsak večer njegova posoda s hrano ostane nedotaknjena, on pa se potepe, neznano
kam. Očitno dovolj daleč, da ne sliši mojega klicanja, žvižganja. In ga včasih
tudi po uro ni, ko pa se vrne, se prilizuje, in oblizuje. Nekam se hodi nažirat…
Dovolj
je majhen, da zmore skozi ograjo. Ali pod njo. In sem mu že ne vem kolikokrat
obljubljal verigo, a nič od tega. Sicer imam nekaj verigi podobnega, a se mi
smili, pa ga ne bom pripenjal. Da se le živ in zdrav vrača, čeprav zna biti,
včasih, nerodno, če ga na potep požene takrat, ko moram nekam iti, pa čakam,
hodim naokoli, iščoč ga, pasjega gospodiča pa od nikoder…
Tudi
zapiram ju nerad. Samo, kadar drugače ne gre. Če moram v dolino, na primer. V
nasprotnem bi silila za menoj, kdo ve kam bi zašla, in raje ne pomislim na
nevarnosti, ki bi jima utegnile pretiti. Prek noči, zlasti sedaj, ko so hladne,
pa ju sploh ne moti to, da sta na verandi. Daleč od tega, ko bi ju še v sobo
spustil – družno bi tudi kavč delili…
Tisa, k
sreči, ni takšna. Tar je pravi vaški cucek, Tisa pa se raje mene drži. Izjemoma
jo sicer popelje navzven, se pod ograjo splazi, ali jo preskoči, ampak to je
res izjemoma. Predvsem pa nikamor daleč ne gre, vedno na dosegu klica ali
žvižga, in tudi pogleda. Ja, v njej je nekaj podobnega tistemu, o čemer je
Bajron speval. In se tudi do Male tako izkazuje, da bi otroka skorajda prej
njej v varstvo zaupal, kot neki varuški. Skorajda.
Ni
četrt ure, kar je Mala zaspala. Danes je, očitno, utrujena, ne pomnim, kdaj bi samo
pol ure potekalo najino uspavanje. Zaspala je malodane na meni, pa sem se
sočasno spod nje izmikal, obenem pa nastal prostor z blazino zapolnjeval, da je
še vedno imela občutek, kot da je name naslonjena. Domnevam vsaj, da je temu
tako, kajti ostala je čvrsto speča, v nespremenjenem položaju. In jutri je
četrtek. Polovice četrtkov ne maram, govorijo namreč o nekem jutri, v katerem
greva z Malo za teden dni narazen. Ostali četrtki so mi ljubi, v njih samo še
ure odštevam do ponovnega midva-skupaj…
Je
prava čvekica, giska tatina, in začela je pripovedovati tudi določene stvari, o
katerih ne bi želel ničesar ne poslušati, ne slišati. Ne, o ničemer neznanem mi
ne govorijo njene besede, a kljub temu, ali pa prav zaradi tega. Bogica, smili
se mi, marsikaj jo še čaka, z marsičem se bo še morala soočiti, tudi z okolji,
v katerih ničesar dobrega, lepega ni. In tudi z mojo nemočjo, ki vse bolj
opazna postaja. Danes, denimo, sva šla na sprehod, nazaj grede je hotela, da bi
jo vso pot nosil, a je bilo predaleč, in ni zneslo.
Ne vem
čemu, a danes so mi na misel neki ščurki prišli. In to, kako jih peštam, pod
svojimi stopali. Ne bi bilo slabo, ko bi bilo moč na tak način določene zadeve
reševati. Ščurkov je vselej dovolj, in dela ne bi zlahka zmanjkalo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar