Ko sem
v mladosti zastavil z iskanjem, sem zastavil v širino, vendar – bolj kot sem
iskal, bolj se je ta širina ožila, bolj se je z neko nevrednostjo, s praznino
izkazovala. Kup nekih besedičenj in prepričanj, ob katerih je zlahka moč
ugotoviti, da so zgolj besedičenja, in prepričanja, z dejstvi neosnovana,
plehka, lažniva…
In tako
– bolj iščeš, manj najdeš, vse globje so vrzeli med tvojim, vse manjšim svetom,
in preostalim, dokler te vrzeli ne zapopadejo podob prepadov brez dna, in se ti
tvoj svet kot nek mikro svet izkaže. In tisto, kar naj bi dejansko bilo vredno,
ugotoviš v neznatnih količinah, kot izjemno redkost, pri nekih izjemno redkih…
Pa mi nihče ni vrat zapiral, na poti do mojega mikroskopskega sveta, nasprotno,
sam sem jih, čim sem nesprejemljivost zaznal.
Leta
nazaj sem se pogovarjal s Svetlano o osami. Tudi ona jo živi, tako vsaj pravi,
le da je njena osama bistveno drugačna od moje. Že res, povlekla se je med
svoje zidove, s svojimi mačkami, a je res tudi to, da – ko potrebuje spremembo,
takrat se poda med tiste, ki jo sprejemajo, in ji ploskajo, dočim se jaz
nikamor ne podajam. In zlasti ne med tiste, ki ploskajo – redkokdo med njimi
namreč živi skladno s tistim, čemur ploska. In se mi je dogajalo, prevečkrat,
to, da – nič ne pomaga, da ti vsa dvorana ploska, ko pa na koncu dogodka, v
nekem neformalnem druženju, ugotoviš, da imaš srečo, ker je vsaj eden vedel o
čem si ves večer pripovedoval… obenem pa – nikoli nisem bil odvisen od množičnega
pritrjevanja, še več, vedno sem mu nevrednost ugotavljal!
Da, ne
išči po dolgem in počez, ne išči pri vsakomur, in zlasti ne pri vseh, tistega,
kar je iskanja vredno! Daleč od tega, bodi zadovoljen, če jih vsaj nekaj
najdeš, za svojega življenja, s katerimi zmoreš, vsaj načeloma, svoj mikro svet
deliti! Svet, v katerem materialno zagotovo ni na prvem mestu, in svet, v
katerem nečlovečnost, pokvarjenost, sprijenost… nima državljanske pravice!
In
danes… danes je moj mikro svet kar nekaj »pretresov« doživel! Silovitih
pretresov. Ne vem čemu, a Mala se je dodobra raznežila, in kar nekajkrat sem
doživel to, da me je močno stisnila krog vratu, me objela, me poljubila in
dahnila svoj »moja tata«. Spontano, enkrat samkrat je nisem k temu pozval,
kakorkoli k temu napeljeval. Pač, »zgolj« željo je začutila, da mi pove, da me
ima rada. In vsakič – kot da bi se mi ves svet, vse vesolje v dlaneh znašlo. Ob
neki misli, »bogokletni«, ki je brezuspešno hotela skaziti občuteno, »ko bi
vedelo, dete moje, kaj vse je bilo o tvojem tati izgovorjenega, resda iz ust,
katerim niti ustna vodica ne more pomagat, da bi se smradu znebila, a kljub
temu«…
Da, moj
mikro svet je danes slavil. Pravzaprav to še vedno počne, po tihem, a vseeno. In
so tudi umišljeni ognjemeti barvali nočno nebo, kasneje, med najinim
uspavanjem. Štel sem, ne vem čemu, a sem, in – enajstkrat je dete začutilo
potrebo, da se stisne, še močneje, kot sicer, k meni, me poboža po glavi in
poljubi na lice! Enajstkrat! In ko se je, na koncu, preden je zaspala, stisnila
k meni, ali na mene, ne vem, kaj je pravilneje – liček sem ji prekrival s
poljubi, ona pa tiho, kot bubica tiho, povsem pri miru, le usta so se ji
razvlekla od ušesa do ušesa…
Je že
tako, očitno sem med drobtinicami vrednega tudi njo našel, sedaj pa mi skuša
vsaj del odpisanega sveta povrniti, čeprav… se bojim, da bo slej ko prej na
moje prišla. Jaz na njeno ne zmorem več, nimam nikakršnih osnov za neke želje,
upe, za to, da bi samemu sebi lagal o tem, kako je – grdo lepo, zlagano
resnično, nevredno vredno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar