Le kaj
bi, kot to, da se s trpkostjo hranim,
da grenko,
boleče se v žilah pretaka,
izkazal,
nedvomno, sem z vsem sebe danim,
da
zmorem uspešno le v vlogi bedaka!
Metal
sem v nič, dobesedno metal,
in –
kar nisem vrgel, bilo moč je krasti,
zaupanje
sem v nevrednost pognal,
v
smeteh ni obstati mu, kaj šele rasti!
Pač,
moja napaka, imeti znam rad,
ne sebe,
ne svojih želja, lastne riti,
in
takšne je treba, tam, kjer biva smrad,
preprosto
– izžeti, nato še pobiti!
Saj ni,
še ostajam, čemu ne vedoč,
v nagrado
mi je vse spoznano,
le
redko, v drobtinah lepote sem zroč,
obilje
zgolj govna očem je še dano!
Tako
je, na svetu, lepo je živet,
prekrasno,
ni kaj, hvalevredno,
in sam
sem si kriv, ne želim kakor smet,
smrdljivo,
ničevo in bedno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar