Grelnik
vode v kopalnici sem izklopil, že zjutraj. Bo miroval, do četrtka zvečer, ko
bo, spet, za Malo vodo grel. Jaz zmorem s hladno.
Tudi
radiatorja ne bom vklapljal, da bi temperiral, prek noči. Bo že takrat delal,
ko bo dete tu. Jaz pa se bom nekoliko bolj oblekel. Denar mi, pač, ne pada z
neba, in tudi na cesti ga ne pobiram, ne želim, ne znam.
Manjša
poraba, nižji račun. Preprosta zadeva. So stvari, in so stroški, katerim se ni
moč izogniti, pa imajo prednost. Pravzaprav imam jaz dolžnost, da za neko,
kolikor toliko vsaj, nemotenost (pre)živetja poskrbim. Nisem sam, ko bi bil…
bistveno lažje bi bilo, vsaj glede vsega materialnega, itak si stoletja nikoli
v nek cilj nisem dajal, ne – pomembneje mi je kako, kot tisti koliko… časa bom,
še, »tu«.
Imam
nekaj takšnih, za katere velja njihov ko-boš-potreboval-povej. V vsakem trenutku
velja, a jaz raje ne povem. Čeprav se zgodi, da kljub temu prejmem, pa da me še
malo bolj zaboli, zaradi tega. Je vrag, kadar veš, da bi, načeloma, zmogel, a
ne želiš postati tisto, kar nikoli nisi bil.
Da,
pomoč, prejeta, zna še kako boleti. Resda ne tako, in toliko, kot (za)boli
nehvaležnost ob dani pomoči, a zna, vseeno. In te, neizogibno, vodi do
različnih vprašanj, med katerimi ni na poslednjem mestu vprašanje o lastni
vrednosti! Ko bi bil kakorkoli vreden, takrat, bržčas, se ne bi v vlogi pomoči
potrebnega izkazoval…
Pred
dvema dnevoma sem govoril s sinom, starejšim. Je možakar, pravi možakar,
pošten, načelen, moralen, sočuten, nesebičen, sposoben, uspešen v svojih
zmožnostih. Nikoli se ne bo, kakor tudi oba druga moja starejša otroka, mazal,
s tem, da bi na večinska, »normalna« pravila igre pristajal! In sva govorila o
nekih težavah, pravzaprav o vprašanjih, povezanih z delitvijo nekega imetja.
Ni
nekih razkorakov med nama, nekih nesporazumov, jih ne more biti. Kot pravniku
mu je znana smiselnost prava, kot človeku, načelnemu, mu je znana morala. A ga
zmore življenje, samo po sebi, kljub temu pripeljati do določenih vprašanj,
nekih dvomov, bolje, če zapišem pomislekov, pa mu marsikdaj prav pride moje
mnenje, da svojemu pritrdi, da mu, še dodatno, osnove utrdi.
In sva
govorila o darovanem, o tem, koliko, če sploh, ima darovalec pravico posegati v
odločitve obdarjenca. In sem ga povprašal…
»Sine,
bil sem brez službe, brez možnosti, da bi še kdaj do zaposlitve dospel, in bil
sem deset let pred prvim možnim rokom za upokojitev. Bil sem brez sleherne neke
pomoči, socialne, zavračal sem jo, prepričan v to, da če imam dve zdravi roki,
če imam voljo do tega, da samostojno poskrbim za lasten obstoj, da v takšnem
primeru ne bom nikogar ničesar prosil. In sem si raje izposojal, vedoč, da bom
povrnil, da bom raje šel v barako živet, kot da bi ostal dolžan. In sem takrat,
v takšnem stanju, v stanju popolne materialne negotovosti, v bistvu vse, kar
sem imel, in tega ni bilo malo, na svoje otroke prepisal, vam podaril. Povej,
sine, si takrat, ali kadarkoli kasneje, eno samo besedo od mene slišal, ti, ali
pa tvoja sestra in brat, eno samo besedo, s katero bi kakorkoli skušal o
darovanem odločati, s katero bi kakorkoli skušal pogojevati izkazano svoje
ravnanje?! Nisi, in nikoli ne boš, pa čeprav so me zabolele določene stvari, ko
ste, pač, vsak po svoje, in svojim nekim namenom ustrezno, posegali v tisto,
kar ste prejeli. Ene same besede nisi slišal, in mislim, da je tako tudi prav,
pa – kadar daš, takrat daš, in od danega se poslovi! V nasprotnem raje ne
dajaj!«
Ni
bogastva v tem, da imaš, ni bogastva v tem, da zmoreš pridobiti, ne, bogastvo
je v tem, da – zmoreš dati! In ni res, da z dajanjem sebe siromašiš, daleč od
tega, plemenitiš se, čeprav samo takrat, kadar daš prejemanja vrednemu! V
nasprotnem te zgolj pobija, vse tisto, kar si izkazoval, s tem, ko si dajal, od
nekih materialnih stvari naprej, do samega življenja! Ni dobro, kadar v blato
daješ, le-to bo vedno blato ostalo, in pogoltnilo bo vse, do česar bo dospelo!
Da, kot
»bogec« bi lahko živel, danes, po vprašanju materialnega, ko ne bi dajal, in
dal, kot »bogec«. In bi, pač, neki prejemniki, počakali na mojo smrt, da bi
takrat podelili, kar bi za seboj pustil. A ne obžalujem, ne svojih odločitev,
ne svojih ravnanj, obžalujem samo to, da sem, marsikaj in krepko preveč – v blato
dobesedno zmetal! Pa ne mislim tu na svoje otroke, in na neke redke, ob njih,
katerim sem bil, in sem jim še vedno, ne, zgolj na tisto, kar se mi je kot
blato, dvonogo, predstavilo.
In
pomislim na neke, ki darila pogojujejo, kar nekaj jih poznam, v stilu
jaz-tebi(svojemu otroku)-dam-ti-pa-boš-zame-skrbel… Beda, pravzaprav – BEDA!
Pri tem namreč ne gre za darovanje, pač pa za trgovanje, usluga za uslugo,
obenem pa – uboga ničevost, pri kateri je podpis potreben za to, da otrok
svojega starša ne bo pustil krepniti! In sem kar nekaj takšnih primerov
videval, v nekih domovih za ostarele, nekaj primerov dobesedno odloženih, spred
oči odstavljenih staršev! Vse za podmladek, za lep(ši) jutri…
Ne
maram blata, dvonogega, nikakor ga ne maram! Je vsemu ostalemu govnu preveč
enako.
Ni komentarjev:
Objavite komentar