V stari glavi…

Malo radi Male, dobro me na-vajetih-drži, kadar je doma, nekaj zaradi tega, ker sem v minulih dveh nočeh nabral, skupaj, le neke štiri ure spanja, kakorkoli že – čutim utrujenost. Fizično, kakopak, dočim…

 

Že ničkolikokrat sem poslušal o tem, da začnejo možgani z leti pešati, da njih zmožnosti s časom upadajo, čeprav so vse tovrstne trditve zgolj in samo – BEDARIJA! Ki ne upošteva niti preprostih dejstev, denimo…

 

… tega, da z leti nabereš večjo količino nekih podatkov, pomeni, da je baza nekega »procesiranja« večja, in zmore, kot taka, samo pridodati uspešnosti mišljenja!

 

… da vse tisto, za kar menimo, da NI več v »spominu«, še vedno obstaja, in vpliva, pa če se tega zavedamo, ali pak ne, na ugotavljanje, na razmišljanje!

 

… da so možgani zmožni živeti tudi par stoletij, pa ni razlogov, v kolikor ni neke fizične ali psihične okvare/bolezni za to, da bi jim moč upadala, še zlasti ne znotraj obstoječe živetvene dobe!

 

… da je z možgani tako, kot z, denimo, ledvicami – MORAŠ jih obremenjevati, moraš jih siliti v delovanje, v nasprotnem bodo obolele!

 

… da nismo vsi za vse, pa… kakor pri nekem fizičnem delu – če obdobno primem za lopato, se bom hitreje in bolj utrudil, iztrošil svoje moči, postal nemočen, kot pa, če s to lopato vsak dan delam, in sem utrjen…in kdor zgolj misli, da »misli« (mišljenje je, vsemu navkljub, krepko zahtevnejši proces, kot je tisti, proces, v okviru katerega pamet »ugotavlja«!), ta se bo, po vsej verjetnosti, prej »izpel«, kajti – če vse svoje živetje ne uporabljaš ravno pretirano nekega svojega organa, potem začne le-ta pešati!

 

Pomnim, pa še kako, čas, v katerem sem zahtevno terapijo počel – po dvanajst do štirinajst ur dnevno, vsak božji dan, in to petnajst mesecev! Ob čemer sem bil jaz »gonilna sila« pogovora, ob čemer sem jaz malodane nenehno govoril, ob tem moral biti zbran, vedoč k čemu je težiti, kako je obravnavati… in vsak dan sem bil, pred spanjem, fizično povsem izčrpan, možgani pa – kot da bi komaj dočakali začetek naslednjega dne, in ponovno šli v »akcijo«…

 

Imam prijatelja. Že nekaj desetletij je psihično obolel. Menda se tega tudi zaveda, a zadeve, očitno, ne jemlje ustrezno, niti malo resno. In jamra, nenehno, in tudi ima radi česa jamrati. Vsako leto nekajkrat pade v stanje popolne brezvoljnosti, depresije, nespečnosti… ni se zmožen soočati s preprostimi, dobesedno banalnimi problemi, ne najde energije za to… kratkoročen spomin pa… ma, mislim, da ima »zlata ribica« krepko boljši spomin, kot je njegov… kakorkoli že – to, svoje stanje mi razlaga po-svoje, ker, pač, »ve« (ja, tudi on ima /svojo/ psiho, pa je »logično«, da bo o svoji bistveno bolje »vedel« kot nekdo drug…), da so leta kriva zanj, čeprav je istih let kot jaz (pomeni, da še ni metuzalemsko star), čeprav me vedno, ko se znajde na tleh, pokliče, da mu na »ekspres« način, in vsaj za nekaj časa, omilim počutje… in, začuda, podobno stanje, raje krepko hujše, mi je uspelo odpraviti z omenjeno terapijo, s tem tudi možganom preroditi njih delovanje…

 

Velikokrat, ko jih poslušam o njih »zrelosti«, temu ustrezni »resnosti« (»zresnjenosti«), za primer vzamem podobo iz narave, denimo – nekega konja! Mejduš, četudi jih bo štel petindvajset, let, se bo ta konj, še vedno, znal povsem razbremenjeno, razigrano, nezaustavljivo izkazovati, ko bo tekel in poskakoval prek pašnika, pa – če je njemu, in ostalim (uradno prepoznanim) živalim Narava dala to zmožnost, zmožnost ustreznega reagiranja na posamične okoliščine (ko je čas za žalost, so žalostne, ko je čas za veselje, so vesele, razigrane), potem je, bi si upal trditi, po istem principu in povsem enako naredila tudi pri dvonogih-v-oblačila-odevajočih-se! Pa resnično ni razloga, da bi pred neko okvarjenostjo, ali smrtjo možganov, o njih nezmožnostih delovanja govorili!

Napredek?!

Obči vidijo napredek v tem, da so na tržišču »boljši« proizvodi, in da so jim neki avtomobili, pa garderoba, kozmetika, razne igračke, v podobah TV sprejemnikov, računalnikov, denimo, pa hrana… dostopnejši, cenovno dostopnejši, in da je v vsakem letnem času moč dospeti do želenega, vendar – je to zares tisto, in samo to, kar o napredku govori, ali pa našteto, in njemu podobno, le drobec pridodaja, malodane zanemarljiv, k ugotavljanju napredka?! Jaz, denimo, trdim, da Svet niti slučajno NI napredoval, pač pa vztrajno, in to že kar nekaj časa – nazaduje…

 

Poglejmo, za šalo, tisto, čemur pravimo družbeni odnosi…

Nekoč, »vedo« obči, je bila-morala, ki se je, po njihovem, neznano kam izgubila.

NE, NIKOLI NI bilo morale, je bila pa »pridnost«, obča, »pridnost«, povzročena s prepovedjo/zapovedjo, s tožnikom, s sodnikom in z biričem/kaznijo, in ta »pridnost« je temeljila na STRAHU za lastno rit, in nikakor na tistem, na čemer temelji moralnost/etičnost, na načelnosti, uvidevnosti, zmožnosti razločevanja med prav in ne-prav! Potemtakem je bilo nekoč krepko več reda, v družbi, kot ga je danes, ko, v okvirih »demokracije«, v katerih menijo, da so jim pravice dane kar povprek, izrabljajo tisti »vsako priložnost je treba izkoristiti«. Posledice so že vidne, in bodo še krepko bolj…

 

Nabava, v vsakem trenutku vse v ponudbi?! Predstavljaj si – nahajaš se v trgovini, s polnim vozičkom izbranega, prideš do blagajne in – zmanjka električnega toka! Kaj boš naredil, čakal, da bo omrežje zopet funkcioniralo ali pa lepo pustil v vozičku naloženo in šel praznih rok domov?! Trgovine namreč nimajo več tistih »ročnih« blagajn, in tudi te ne bi pomagale, ko pa trgovke niti cen ne poznajo, vse gre po bip-bip sistemu, kode, čitalec, samo znesek in na-svidenje slišiš…

 

Hrana?! V vseobčem hlastanju, v nebrzdani goltavosti, tudi proizvajalci sledijo lakoti potrošništva, pa dodajajo številna gnojila in krmila, posebej prirejena za NE-naravno rast rastlin in živali. In s temi sredstvi neposredno spreminjajo bio-kemično sestavo rastlin, in mesa, mleka… tistega, pač, kar predstavlja hrano, medtem ko se naši organizmi še niso privadili na  takšne spremembe, na neke koncentracije, kakršne v Naravi NE obstajajo, pomeni – da je hrana vse bolj NE-zdrava, pa naj bo še tako »bio« in »eko«, da razna prebavila in »čistilni sistemi«, v nas, dodatno obremenjenost čutijo, vsega odvečnega niti niso zmožni izločevati, pomeni, da taista obča glad pogojuje prenekatera bolezenska stanja…

 

»Napredna« tehnika?! Mejduš, včasih je pri »fičku« šel jermen, na vsaki črpalki sem ga lahko kupil, in ga zamenjal, danes pa – še do žarnice ne zmorem dospeti, brez ustreznega orodja (in/ali poznavanja avtomobila), da bi jo zamenjal, kaj šele, da bi ugotavljal neko malenkost, v podobi majhnega releja, zaradi katere avtomobil ni v voznem stanju…

 

Dalo bi se naštevati, še marsikaj, in povsod, od učenja-v-šolah (še na prste ne znajo več seštevati-množiti-deliti), prek odvisnosti od posamičnih energentov, do »elektronskih knjig« in nasploh preživljanja časa pred raznimi zasloni… in ene same zadeve ni, v tem »napredku«, ki bi zdržala kritično presojo, dočim…

 

Kaj pa je – napredek?! To je, bržčas, stanje, ki ti omogoča, da varneje, bolje, učinkoviteje živiš, in nikakor stanje, v katerem… te izpad toka, v trgovini, naredi za povsem ranljivega, nemočnega, nebogljenega!

Glava ni pomembna…

Ni pomembno kaj je v glavi,

pač pa – če znaš dobro v rit,

v-rito-lazni stil je pravi,

za vsak boljši pridobit,

ni pomembno kaj je znati,

kaj šele čistoča rok,

bolj uspeva trgovati,

vsepovprek ter krog na krog…

 

Etika je stvar nadležna,

bolje jo je dat na stran,

svinjarija neizbežna

in v prvi vrsti plan,

cilj je tisti, ki odloča,

ki ugled zna porodit,

je ambicija v rit zroča

v vsakem času modni hit…

 

Jaz bom tebi, ti boš meni,

roka roko, bojda, zmije,

ne pomišljaj, strumno kreni,

v blatu naj se pot odvije,

itak vse gre v pozabo,

in spomin ni najbolj zdrav,

če delil boš, za barabo

te nihče ne bo jemal…

 

Ni drugače, kjer pošteni

v besedah so samo,

kamor veter, tjakaj kreni,

pa kapnilo vselej bo,

k večjemu v priklonu lezi,

z manjšim lajša vazelin,

pa v končni boš sintezi

vselej zraven, vselej in…

 

Ne, glava res pomena nima,

razen, da vneto z njo

pritrjuje se, prikima,

ko željé v obet gredo,

v sluzi sluzasto zgolj šteje,

v smradu ta, ki zna smrdet,

redek nesebično seje,

vsi hite pretežno žret…

 

Pa ne vem, čemu sploh šola,

le čemu bi v učeno,

ko pa z brega, in pa z dola,

služi tisto prirojeno,

nrav brez lica, brez obraza,

brez skeleta, brez kosti,

pa poštenost je zgolj skaza,

ki živetje oteži…

Ko bova oba velika…

Dogovarjava se, Malo in jaz, o tem, kako bova, in kje, čez čas. Ona je namreč Vošnjak, mi razlaga, in tata je tudi Vošnjak, pa nama kaže poenotiti stališča…

 

S tem poenotenjem niti nimava nekih težav, gladko nama gre od rok, pa sva se, za izhodišče, že dogovorila o otoku, da ga bova imela, le tega kje bo ta otok, pa kako bova dospela do njega, ne, te malenkosti še nisva razrešila, a, kakorkoli že…

 

Ne bova imela le enega bazena, kot je rekel tata, ne, pač pa dva, kot ona meni, da bo prav. Kljub morju, ki bo v neposredni bližini, v katerem se bova tudi kopala, in se z barko, najino, kakopak, prek valov vozila. En bazen bo namreč pokrit, da bo tudi v mrzlih mesecih na voljo…

 

Še ne veva ali bova najinemu domovanju rekla kmetija, ali ne, veva pa to, da bova imela vsaj po enega predstavnika določenih živalskih vrst. Konjiča, zagotovo, osliča prav tako, pa kravico, ovčko, kozico tudi, in cel kup nekih kokoši in račk… ob mnogih kužkih in mačkah, seveda. In bunkice bova tudi gojila, zlasti v podobah lubenic, melon in kakijev. Njeno najljubše sadje, vsaj doslej.

 

Imela bova tudi traktor, vsaj enega. In vlakec, s katerim se bova vozila v otoške daljave. Da o kotalkah ne izgubljam besed! Videla jih je v nekem animiranem filmu, od tedaj si želi čevljev-s-koleščki… a ji tata dopoveduje, da se tu, na bregu, in v okolici, nima kje učiti kotalkanja, ma, še za pravo kotalkanje ni nekega primernega prostora… Tudi helikopter ne bo izostal!

 

Imela bova smrečico, na kateri bodo vsak dan gorele lučke, če jih ne bova ugašala, seveda, za spremembo. In nebo bo tako čisto, da bova vsak dan, in vsako noč, lahko gledala Luno ter številne, neštete zvezde! Tudi kresničk ne bo manjkalo, in njihove pestritve teme…

 

Tudi na sobo, v kateri bo veliko, in še več, igrač, nisva pozabila. Celo tako jo bova naredila, da bo moč razmetavati, igrače, vsepovsod, in se bodo same pospravljale, da se tata ne bo po vseh štirih naokoli plazil, pobiral, pospravljal.

 

Namestila bova lep nabiralnik, poštni, in, kakor to že sedaj počneva, bova skupaj hodila po pošto. Po najino pošto! Lepo je, ko prispe, čeprav le v podobi nekega reklamnega tiska. Minuli teden sva, resda zaman, čakala na »najino« knjigo, na tisto, v kateri tudi o tati piše, in je neka njegova pesem vanjo vključena. Jo bova skupaj gledala, in brala, da bo uspela preživeti, vsaj za nekaj časa, knjiga, kakopak.

 

Krog in krog najinega otoškega carstva bova imela visok, mogočen zid, in brambne stolpe tudi, da nama dinozavri ne bodo mogli nagajati, in da najinih živalic ne bi na potep povleklo, nekam, v neznano.

 

Plavala bova, se igrala, pela, pripovedovala zgodbice, z barko iskala piratski zaklad, lovila ribe… le še počakati morava na to, da bova, oba, dovolj velika, pri čemer…

 

Ne vem, nekih težav z garderobo ne bova imela, saj mi je že povedala, da bo ona, čez čas, nosila moje hlače, in jaz njene, in prav pri tem se zna pokazati težava, kajti – ona bo zrasla, in bo velika, jaz pa se bom, očitno, krepko pomanjšal, pa bova morala skrbno paziti na trenutek, da ga bova ujela, v katerem bova neko sprejemljivo, povprečno najino »velíkost« ujela, in jaz, s svojim pomanjšanjem, ne bom ogrozil najinega »ko bova oba velika«…

Sprehod skozi čas…

Njihovih načinov, raznih zvez-in-poznanstev, pa tistega daj-dam sistema, nikoli nisem maral, nasprotno, gnusijo se mi, pa, kjerkoli sem zastavljal, in tega ni bilo malo, sem zastavljal iz »nič«, nikogar nikjer poznal, da bi mi vrata vsaj priprta pustil, kaj šele širom odprta…

 

Na področju pisanja, zlasti v času, v katerem sem od pisane besede živel, je bilo preko trideset takšnih vrat, »doma« in v »tujini«, katera mi ni uspelo samo odpreti, pač pa smo se redno srečevali, včasih tudi v okoliščinah raznih, denimo političnih, pritiskov, in kar nekaj je bilo uredništev, pri katerih sem postal najbolj objavljan zapisovalec. Celo toliko in tako objavljan, da sem do nekega posebnega statusa dospel, pri urednikih, pa so mi objavljali malodane vse, s čemer sem jim (po)stregel…

 

Na področju poezije sem vselej navdihu puščal, da je »pisal namesto mene«, nikdar na silo, in nikoli z nekimi, malodane večnimi, popravljanji lastnega zapisovanja, povsem spontano. Še zlasti na področju pisanja za otroke… njih obravnavam kot najzahtevnejše bralstvo, težko, nemogoče jih je »ogoljufati«, nemogoče jim je »prodajati« neko pesem kot njihovo, če sebe, svojega otroškega gledanja na svet, ne najdejo, začutijo v njej. Za odrasle pa… naj bo zapis strokovne baže, tako in tako ga, večinoma vsaj, ne razumejo, naj bo s področja humorja, ali, še zahtevnejše, satire – itak so bolj tofovski odjemalci, prst jim pokažeš, grimaso narediš, pa se že smejijo… čeprav tudi pri tem ne razumejo, ne zmorejo do biti dospeti, kot površni, zgolj neposredno razumevajoči »bralci«…

 

Lahko se pohvalim celo s tem, da sem bil, v nekem »resnem« časopisu, in v njegovi satirični prilogi, v novejši zgodovini »ponosnega triglavskega naroda« edini, ki je imel to »čast«, da se je neka politična stranka spopadala, besedno, z njim, češ da sem se »nanje spravil«, ker redno obravnavam njih početja, čeprav… nikoli se nisem »spravljal« nad neko stranko, pač pa izključno nad neumnosti, katere sem obravnaval, na kritičen način, in sem delil »besedne« klofute tako v levo, kot v desno, in po sredi, pri čemer – mislim, da smem tako zapisati, teh neumnosti nisem jaz počel, potemtakem je bilo od posameznih trapov odvisno to, koliko pozornosti, in zapisov, jim bom namenil…

 

Bili so, katere sem motil, ne dvomim, da še vedno obstajajo, pa so skušali preprečevati, pa prepričevati, na neke svoje strani pridobivati, mene, a kaj, ko se nikdar, in nikomur, nisem pustil, in nikdar, ter nihče, ni smel posegati v moje odločitve ne o tem, o čem bom pisal, še manj o tem, kako bom to počel. Verjetno bi mi bilo, praktično gledano, bolje, ko bi se odzval, na neko takšnih ponudb, in postal hišni-zapisovalec-»resnice«, a kaj, ko pa nikoli zase tistega meni-bolje nisem iskal…

 

Nekoč me je, na neki prednovoletni zabavi, glavni in odgovorni urednik neke revije, katere najbolj plodovit dopisovalec sem bil, povprašal od kod, za vraga, jemljem navdih?! Da za vsako številko lepe količine materiala pripravim. Ah, sem odvrnil, to pa res ni težko, časopis v roke vzamem, še listati mi ga ni treba, sedem pred poročila, zadošča uvodnih nekaj minut, in že je gradiva, ki o neumnosti priča, več kot dovolj…

Kasneje so taistega urednika, v svojih prizadevanjih za »resnico«, »resnico« neke stranke, kakopak, grdo odstavili, kar je bil zadosten razlog, meni, da sem za vselej prenehal sodelovati s konkretnim uredništvom.

 

Marsikaj sem videval, marsikaj poslušal, vse to tudi doživljal, vedoč, še kako zavedajoč se tega, da če ne bom drugače, kakor mi je prijatelj skušal dejanska stanja razodeti, če bom pri sebi, pri svojem vztrajal, nikoli do ničesar omembe vrednega ne bom dospel, zase, kakopak, in sebi. On je mislil na neka priznanja, nagrade, na izpostavljanja mojega imena, jaz pa sem vedel, da mi je dovolj, če dospem, pravzaprav če ostanem natanko tam, kjer sem – pri sebi, pri svojih nekih vrednotah, idealih, pri svojih načelih, pri svoji hrbtenici. Hrbtenica je namreč sila redek pojav, pa kaže čuvati, tiste neke redke…

 

Imel je povsem prav, omenjeni prijatelj, česar mu nikdar nisem oporekal – nikoli vola-pekel, da bi odločujoče gostil, nikoli odločujoče na brezplačne oddihe vabil, nikoli odločujočim v riti lezel, pač, med jamami še sprejemam neke postojnske, ali škocjanske, vse ostalo pa… a, bentiš, kljub temu se lahko pohvalim z nekimi malenkostmi, in kljub temu zmorem odločujočim povedati kar jim gre, in nekim nagrajencem, da jih osebno niti za vratarje ne bi namestil, v »podjetju« imenovanem literatura…

 

Se mi je splačalo, takšno moje izkazovanje?! V materialnem smislu nikakor, zagotovo ne, čeprav sem zmogel kar lep čas živeti od pisanja, a se mi je krepko izplačalo tam, kjer meni šteje, meni in mojemu delu, tam, kjer ne rabiš siliti v neka imena, katera dejansko spoštuješ, se jim ne potrebuješ prilizovati, ma, praktično ničesar, razen pisati, po svoje, in sebe, ne potrebuješ, pa lahko samo čakaš, in tudi dočakaš, to, da – te sami medse pozovejo, da ti sami priznanje izkažejo. In močno dvomim, da je med »družbeno čislanimi«, nagrajevanimi, veliko takšnih, ki bi nekaj podobnega doživeli! Res je, takšnih imen ni veliko, a vsako med njimi šteje krepko več, kot neka mnenja vseh osmih milijard, ki o vsem, pa tudi o pisanju, »vedo«…

 

Pravijo, da se počasi daleč pride. In tako pravijo predvsem tisti, ki bi od danes do jutri dospevali do nekih svojih ciljev, pri čemer niso, objektivno gledano, zmožni dospevanja na korekten, etičen način, pač pa izključno prek svojega daj-dama. Ne vem, sam nikoli nisem imel dovolj časa, da bi počasi dospeval, pač pa – tu je delo, prevzel si ga, se ga lotil, zdaj pa – delaj!

Ne vem, kam sem dospel, ne vem, po katerih merilih bi »moral« presojati, pa kar pri lastnih ostajam. Res je, dočakal sem upokojitev, a to malodane vsako teslo dočaka… pokojnino imam povprečno, celo pri dnu tega povprečja, pa moram skrbno voziti, da mesec zakrpam, a zakrpam… in tudi nekega imetja, ki bi obče impresioniralo, nimam, potemtakem – zguba, malodane na celi črti, čeprav…

Osebno sem s svojim dospetjem kar zadovoljen. Veliko je stvari, katere sem uspešno počel, in to na ne-obče načine, pač pa prek težjih, celo težkih poti, in malo jih je, na drugi strani, s katerimi se ne bi mogel, o tistem, kar sem spoznaval, vsaj enakopravno pogovarjati, ter nikogar, pred katerim bi »klobuk snemal«, pa lahko rečem, da so se mi izpolnile vse mladostne želje, s področij mojih delovanj, seveda, celo presegel sem jih, krepko, čeprav…

Da, ta večni moj »čeprav«… edino, kar obžalujem… med tistimi, katere sem želel spoznati, eno samo ime je ostalo, do katerega nisem dospel, in nikoli ne bom – Balašević. Sem pa zato, na neki drugi strani, spoznaval kopico takšnih, za katere bi najraje videl, ko jih niti srečal ne bi…

 

Ja, rezime mojega življenja – kje si bil, nikjer… kaj si počel, ničesar… kaj imaš za pokazati – hahaha, še samega sebe »skrivam«, na tem svojem bregu, in malodane zadovoljen bi smel biti, radi tega, ker mi je še dopuščeno obstajati, kot nekomu, ki je same ah-kaj-je-pa-to-kaj-tazga zadeve opravljal… med mnoštvom nekega nič-posebnega, a tako sila »pomembnega« za vrtenje Zemlje krog njene osi.

Rieliti šov

Priznam, zadnje čase spet, po nekem dolgem obdobju tovrstne abstinence, gledam TV program, in to počnem vsak dan, kadar Male ni doma. Za dve uri, v povprečju, sedem pred zaslon, v kolikor je moč gledati nekaj »neumnega«, seveda…

Večinoma gre za filme, pri čemer izostanejo razni terminatorji, pa vampirji, zombiji, in podobna navlaka, in tudi »domače« produkcije, ne glede na to, o čem pripoveduje, ne gledam, me igra, vsaj doslej ji še ni uspelo, ne prepriča. Pa še ob tem se marsikdaj sprašujem – kaj pravzaprav vrtijo, filme, v katere neokusno silijo oglaševanje, ali, morda, reklame, med katerimi tudi nek film predvajajo…

Tudi kaj dokumentarnega, predvsem s področja zgodovine, me utegne povleči, izogibam pa se večini prikazov »moderne družbe«, raznih narodno-zabavnih, pa (zlasti) slovenskih »humornih« (ko bi jih vsaj z besedo »klovnovstvo« opremili!) oddaj, da o neštetih »resničnostnih šovih« ne izgubljam besed – groza, čeprav…

Obstaja nek rieliti šov, kateremu pa se ne zmorem izogniti, na programu je iz trenutka v trenutek, pa dospeva, hotel to ali ne, (tudi) do mene, redkeje neposredno, pogosteje na posreden način. Sicer ne vem, kdo si lasti licenco zanj, tudi ne vem (tega mi še ni uspelo ugotoviti) kdo služi na njegov račun, vem pa, da je tu, da je vselej bil, in da se bo ponavljal v neskončnost, z navidezno drugačnimi, dejansko pa z enimi in istimi podobami… in – ko bi ga v grobem, na hitro opisal, potem…

(Z)družba zgrešenih »vrednot«…

Prijatelj je za stroške pošiljanja (svoje) knjige, katero mi pošilja kot darilo, in ne v neke pridobitniške namene, plačal skorajda sedemnajst evrov…

 

Jaz sem danes prejel obvestilo, da je knjiga v Sloveniji, in da bom, ob prevzetju, plačal nekaj manj kot pet evrov za neke izvozno-uvozne procedure. Potemtakem bova skupaj plačala – približno enaindvajset evrov, za to, da knjiga iz Bosne in Hercegovine (z avtomobilom bi dospela v štirih urah!) dospe v Slovenijo, knjiga, katere vrednost so ocenili na – deset evrov! Potemtakem – stroški upravno-administrativne bebavosti predstavljajo DVAKRATNIK vrednosti knjige, pa…

 

Razmišljam – mar tudi avtomobile prodajajo, tukaj, po trojni vrednosti tiste, katero jim, v deželah proizvajalkah, opredelijo?! Ali pa ne, ker… ker so avtomobili bebcem samoumevnost, nuja, neizogibnost, dočim jim je knjiga luksuz…

Ni nama, Malo, dano…

… in nama, tako kaže, tudi nikoli ne bo, žal.

 

Noč pred slovesom… ne vem kdaj sem zaspal, vem, da sem že svitanje zrl, ko me je zmanjkalo. In kljub temu, da sva imela vroče, skoraj trideset, in soparno, se je Malo stiskalo k meni, da se bolj ne bi moglo. Spalo je mirno, spokojno, samo da je tato čutilo ob sebi…

 

Misli so mi letele. K njej, in njeni bodočnosti, k stvarem, katere sem smel doživeti, čeprav jih sploh biti ne bi smelo, vsaj tam ne, kjer NAJ bi imeli zares radi. Ne sebe, kakopak.

Zbudila se je malo prek osme in, normalno, zbudila tudi mene, pa sem kar nekaj časa potreboval, da sem izšel iz napol spečnosti. Na pot sva se, radi določenih okoliščin, ne z nama pogojenih, odpravila malo pred trinajsto, pa nama je bil dan užitek vožnje po največji vročini, a – Malo je bilo na »senčni« strani avtomobila, in to je bilo najpomembnejše…

 

Že sva stala vsaksebi, ob poslavljanju, ko jo je poneslo, samo od sebe, da je prišla k meni, me objela za nogo in se prižela name. Sklonil sem se, jo objel, glava ob glavi, in trenutki, katere bi zmogel opisati kot obenem lepe, obenem pa tudi boleče. Da, dete je, s tem, o določeni zadevi spregovorilo, in čeprav te zadeve z eno besedo ni omenilo, je bilo moč ugotavljati o njenem počutju, povezanim z najino celotedensko ločenostjo…

Nekoč sem čakal, četrt stoletja sem čakal, da ne bi starejšim, v starosti, v kateri se Malo nahaja, podobnih izkušenj porajal, vendar – jaz sem, itak, čuden, pa ne znam »imeti rad« na njihov način… a Malo, žal, tovrstnih izkušenj in spoznanj ni obvarovano…

 

Boli, dodatno boli. Že slovo, samo po sebi, je boleče, njegova podoba pa samo še pridodaja. In traja, upam, da samo še pri meni, še naprej…

Nekoč mi je neka oseba zaupala, da je bila prepričana o tem, da je ljubezen neizogibno povezana z bolečino. Uboge duše, ki »imajo rade«, a sploh ne vedo, kaj je to – imeti rad!

Je bolečina prisotna, kako da ne, a le v izjemnih primerih! Takrat, na primer…

 

… kadar smrt poseže v to ljubezen, pa enega vzame, drugega pusti.

… kadar je zgolj enostranski, tisti dejanski imeti-rad, dočim se z druge strani izkazuje sebičen smrad, ki bi jemal, samo jemal, in ob tem nobene ovire, nekega zadržka ne občuti.

… kadar določeno stanje poseže vmes, pa iz obstoječega, recipročnega odnosa obudi, na eni strani – sebičen smrad!

… in takrat, seveda, kadar… kadar obstajata dva, ki imata dejansko rada drug drugega, a taisti sebičen smrad vmes poseže, in bije, udriha, preprečuje, omejuje!

 

Ne, nikdar nisem znal po njihovem »imeti rad«, nikdar nisem ugodju lastne riti dajal prednosti pred tistimi, katere sem imel, ali jih še vedno imam, rad, nasprotno – sebe, svoje želje, hotenja, načrte, namere… svoje življenje sem skušal v največji možni meri njihovemu zadovoljstvu prilagajati! A, žal, izjemoma sem enako prejemal v povrat…

 

Nazaj grede… dokler sem dospel do »avtoceste«, kolona, komajda premikajoča se, pod razgretim soncem, ob nedelujoči klimi, užitek, čisti užitek! Najprej sem se ustavil, da sem poravnal neko položnico, včeraj sem jo prejel, in gorivo natočil, nato, da sem za svojega Sonka kupil sirup, s popustom, in neke piškote, za katere se je v minulem tednu izkazalo, da ji gredo izjemno v slast, pa… še v trgovini s tekstilom sem se ustavil, ker…

 

Imam neke hlače, v bistvu so kopalke, vendar – ne pomnim, kdaj sem poslednjič plaval v nekem morju, ali jezeru, reki, bazenu… pa sem jih uporabljal kot kratke, tu, na bregu. Vsaj dvajset let so stare, in včeraj mi je najprej vžigalnik padel iz žepa, nato sem ugotovil, da je žep preperel. A ne samo žep, tudi na obeh hlačnicah zijata dolgi strganini, očitno je material dotrpel, preperel, povsem. In – ker so to edine kratke hlače, katere imam, sem danes kupil par kopalnih hlač, za katere sem dal toliko, kolikor bi pred mesecem dal za ene. Jutri gresta v pranje, nato tudi v uporabo…

 

Lakote ne čutim. Že zjutraj sem, med pomivanjem posode in kuhanjem kave, skuhal tudi polento, da bo za danes, a bo še počakala. Oliver mi je prinesel set pločevink piva, pa sem, za spremembo, maloprej eno odprl. Ne kupujem ga, težko ga je najti v mojem hladilniku, mi proračun ni najbolj naklonjen, (tudi) po tem vprašanju. A, k sreči, nisem mahnjen na te zadeve, in sploh na denar, pa radi njega nikomur nisem delal težav, niti tedaj ne, kadar so mi ga (u)kradli. Jebeš smrad, slej ko prej bo v smrdljivem končal, jaz pa ne mislim po njegovih poteh!

 

Pomirilo se je, Malo, ko sem ji rekel »v petek spet pridem po tebe«. Upam, da se je pomirilo, zares, in povsem. Zase vem, da se nisem, in da se nikoli ne bom mogel. Ne po vprašanju Male, ne po vprašanju preostalih svojih otrok, katerim sem se, po njihovem »védenju«, odvzel, čeprav… sem, še vedno, njih oče, še vedno njim na voljo, vsak trenutek svojega obstajanja, in so mi, še vedno, edine zvezde, prek neba, s katerim še smem razpolagati, in katerega mi noben pokvarjen, sebičen smrad ne zmore vzeti! Samo še zanje sem, samo še oni so razlog, da – sem.

 

Ja, res je, ni dneva, da svinj ne bi omenjal, jih s »preklete« ozaljšal, pri čemer nobena razlaga, nobeno razumevanje, nobeno védenje o določenih zadevah ne zmore izničiti dejstva, da v podobah svinj obstajajo! Jebeš ga, znova, popolnoma vseeno mi je, radi česa mi nekdo srce zmrcvari, zmrcvari ga! In kadar to enkrat naredi, takrat zmore tudi v drugo, v tretje, v nedogled. Zato pa je sebičnost smrdljiva, ker prek same sebe ne zmore seči.

 

V petek jo bom, domnevam, če bo vse v redu, šel iskat kar v vrtec. S ponedeljkom krene, upam, da ne bo takoj staknila nekega prehlada, in še bolj upam, da ji bo tam všeč. Po trinajsti jo bom smel prevzeti, in prepričan sem, da bo trinajsta komajda odbila, ko bom potrkal na vrata…

 

Nisem štel kolikokrat se je, v minulem tednu, stiskala k meni, s svojim lada-te-mam, nisem štel, kolikokrat mi je rekla, da bo, ko bo velika, tata, potemtakem jaz, pa tudi objemov, »faširanj«, poljubov, ki so temu sledili, ne znam številčno opredeliti, vendar vsaj nekaj vem – ko bo ona velika, takrat se bom jaz pomanjšal, in ona bo, tako mi je pojasnila, nosila moje hlače, jaz pa se bom v njenih znašel, potemtakem… čez nekaj časa mi niti kopalk ne bo več treba kupovati.

Sonko moj dobri, mili, dušica čista, iskrena, topla, nesebična, zvezdica tatina! Da bi le takšna ostala, daleč, in še dlje, od vseh riti, od sebičnega govna, ki planet preplavlja!

Tako bi moralo biti!

Res je, svinj je svinjak, a človeški svet mora postati človekov!

V mrvicah resnice…

Dosegel sem več, kot sem pričakoval, doživel več, kot sem želel.

 

Ko bi pristal na njihovo, bi sebe ubil, tako pa me ubijajo oni.

 

Nekajkrat sem si osmišljal življenje, in ugotovil, da je takšno početje, med njimi, nesmiselno.

 

Človeku ne bo pravic, dokler si jih bodo »ljudje« lastili.

 

Največja prevara, in zlo obenem, je žival v podobi človeka.

 

Nisem edini, ki jih občuti tako, kakor jih občutim sam, ne poznam pa nikogar, ki bi jih razlagal, kakor jih jaz.

 

Da bi zares ugotavljal, ne smeš slepo zaupati lastnemu ugotavljanju.

V lažnem sijaju…

Mi dovolj je vseh laži,

vse hinavščine smrdljive,

vseh prevar, vseh goljufij,

in vseh rok, ki so lepljive,

mi dovolj je vseh ničet,

brez obrazov, hrbtenic,

v smetju le ob smeti smet,

govno, ki gre z govnom vštric!

 

Ni ljubezni v njih resnične,

ne dobrote, spoštovanja,

le goltavosti sebične,

ki jih večen glad poganja,

blato, ki prav vse umaže,

in v temo spreminja dan,

pa še pes se zlahka skaže

kot bolj zvest, kot bolj predan!

Žoga

Žoga je povsem muhava,

zvita, da nikdar ne veš

kje je rep, in kje je glava,

pa – ko igrat se z žogo greš,

se prav rada zafrkava,

kar po svoje nekam tava,

in se zna tako razkriti,

da še šipo gre razbiti!

In, kakopak – nikdar kriva,

vedno za nekom se skriva,

češ da sama ni hotela

ko je k oknu poletela…

 

Jo pogledaš, pa že skoči,

ji pri miru sploh ni stati,

in v trenutku se odloči,

da po bregu gre bežati,

pa zaman ti je vpiti,

prav zaman jo je loviti,

se poskočna zaustavi

ko je njej trenutek pravi!

In nedolžno te pričaka,

kot da tvoja je napaka,

ker si želje ji tešil

in ji krila dopustil…

Adijo-gram

Se težave bogatijo,

kar kreteni Svet vrtijo,

in vse bolj za to skrbijo,

da bo rekel Svet – adijo!

Bravo, KRETENIZEM!

Prijatelj, pesnik, mi je poslal (svojo) knjigo, antologijo oziroma izbor pesnikov, oziroma njihovih pesmi, s področja poezije za otroke. Poslal jo je iz Bosne in Hercegovine…

 

Knjiga je dospela na CARINO predvčerajšnjim, danes pa sem prejel obvestilo Pošte, na temelju katerega sem porabil pol ure, za to, da sem izpolnil neke formularje, s katerimi Pošto pooblaščam, da, v mojem imenu, knjigo – UVOZI!

 

Knjigo prejemam kot darilo, radi tega, ker sem njen sestavni del (kot pesnik, uvrščen med izbrane ostale), prejemam jo za svoj, osebni arhiv, in sem prisiljen, ob tem, ali pa kljub temu – biti del izvozno-uvoznih postopkov, za »robo«, ki ne presega vrednosti desetih evrov!

 

Bravo, resnično ni več moč govoriti samo o neumnosti, pač pa je vsaj kretenizem potreben za to, da na takšne načine »urejaš« (tudi) prehod pošiljk prek državnih meja! Še dobro, da razglednicam dopuščajo brezcarinsko dospevanje…

Dušica moja sonkasta…

Nocoj naju je na kavč spremljal – »klavir«. Zadevščina se je dobesedno »zalepila« nanjo, vsepovsod jo nosi s seboj, kamorkoli se podava. In je bilo »uspavanje« radi tega še nekoliko pestrejše, kot je običajno…

 

Ko sem jo, končno, uspel umiriti, vsaj toliko, kolikor je potrebno za to, da je moč o nekih osnovah stanja zaspati govoriti, sem ji rekel lahko-noč. »Lahko noč, tata«, se je oglasila, in sem ponovil »lahko noč, Lilika«. Stisnila se je k meni, me objela krog glave, in iz mikro bližine je bilo slišati njen »lada te mam, tata«. »Tudi jaz tebe, Sonkec moj,« sem ji odvrnil. In že je bilo slutiti spanje, ko je sedla in mi povedala, da ji bom zjutraj, ko se bova zbudila, rekel »dobro jutro, Lilika«…

 

Vem, sliši se kot nekaj povsem običajnega, in večini tudi je, čeprav – kadar tako majhen otrok (za)čuti potrebo po tem, da nekaj izpove, potem to izpovedano neizogibno govori o njegovem doživljanju nekih vsebin, o tem, kaj in koliko mu te vsebine pomenijo in, posledično, tudi o tem, kaj mu te vsebine povzročajo, bodisi v dobrem, bodisi v slabem. In…

 

Čeprav sem danes skušal, še bolj, kot to tudi sicer počnem, dan izpeljati izključno skozi njeno dobro voljo, mi to ni povsem uspelo, kajti – tik pred kosilom je hotela najprej torto, hipec kasneje bonbone. S torto sva hitro opravila, bo po kosilu, pri bonbonih pa se je zapletlo, kajti samo enega sem ji dovolil, medtem ko je ona pet prstov kazala, pa je tudi do solzic dospela, ampak…

 

Po eni strani so mi bile solzice všeč, saj so izpričale o tistem, česar že dva dneva nisva omenjala, konkretno o tem, da dete ne čuti nekega zadržka, vsaj ob meni ne, pristrahovanega v kombinaciji jokati-se in rogovi-ti-bodo-zrasli, po drugi strani pa – poslednja stvar, katere si nadejam v zvezi z njo, je to, da je nesrečna, pa… pustil sem kuho/peko, prisedel k njej, ji, še enkrat, povedal zakaj ji ne dam bonbonov pred kosilom, in dete se je stisnilo k meni, me objelo, nehalo jokati in izreklo svoj, meni tako ljub, lada-te-mam. Pomeni: nobene zamere, nobenih očitkov, nobene jeze, predvsem pa – nobene žalosti več, ne njene, ne moje.

 

Res je, zna biti, in tudi je, od sile, naporna, da me nobeno fizično delo ne utrudi tako, kot ukvarjanje z njo… ima svojo voljo, in jo poskuša uveljavljati – kar je povsem pravilno, četudi marsikdaj zaplete povzročujoče… marsikdaj mi malodane »dihati ne pusti« (po novem hodiva skupaj na balkon, kaditi, kajti tudi takrat, kadar na drugi strani okenskega stekla vidi svojega tato, je le-ta, očitno, predaleč, marsikdaj greva, zvečer, skupaj po poslednji pripravek njenega soka, tudi prek trave in med komarje se bo podala, samo da bo skupaj-s-tato držala zalivalko…)… a iskrenejše duše, bolj čiste, spontane, blage, tople… ne poznam, in takšni duši(ci) zmorem tudi skakati-mi-po-glavi dovoliti. Upam, da je ne odnese drugam, zlasti ne povsem drugam…

Iz nekega nekoč…

Moj prvi, četudi posreden, stik z Janezom Menartom (če zanemarim, kakopak, stike na relaciji Menart-pisec in jaz-bralec)… in ena mojih prvih vizualnih predstavitev, v vlogi pisca, v »javnosti«…

Pa kaj potem…

Nekoč sem veselo čakal svoje »rojstne dneve«, danes čakam, da minejo.

 

Ne bi si odvzel let, in lagal bi se, ko bi trdil, da bi si odvzel spoznanja, čeprav – ko bi prej do njih dospel, bi v večjem svojem kotu obstajal, in povsem sredi »divjine«.

Odvzel bi si breg, in ga z dolino nadomestil, a do tega ne (z)morem dospeti, pa bom, kaže tako, do smrti telovadil na njem.

In, brez dvoma – ni mi potrebno odvzeti si življenja, so poskrbeli za to, da ga ni več. Hvaležni, kakopak, ker sem jim ga, očitno, preveč dajal.

Zaokrožitev…

Če je nuja, je nuja, pa – če jo je moč ob zabavi, in prigrizku, odpraviti, toliko bolje!

Baloni?!

Zjutraj sem jo, kakor vsakokrat, najprej »zmečkal« v objemu, jo še nekoliko dodatno »sfaširal«, in ji čestital. Mudilo se ji je k oknu. Priznam, nisem vedel čemu…

 

Dospela je do okna, pogledala skozenj, in slišati je bilo njen razočaran »Kje pa so baloni?!«

»Dete, tega pri tati ni,« sem ji odvrnil. Nisem se opicam rodil, tudi papagajem ne, da bi se z njimi, med njimi in od njih učil. Še več, razne balonade, okinčane s prometnimi znaki, modna muhavost posnemovalnih bitij, bitij brez domišljije, s katerimi vesoljnemu svetu sporočajo o nekih povsem osebnih zadevah, mi nikoli niso bile simpatične. »Imava balone v kuhinji, jih bova napihnila, samo zate, in za najino žoganje z njimi,« sem pridodal.

 

Danes ni bilo težav z dospetjem v kuhinjo. Že sinoči sva se dogovorila: zbujanje, nato torta, in, kakopak, mleko, potem pa – darila…

Najprej sva, ko sva prišla v pritličje, odgovorila na nekaj čestitk, sporočenih v podobah sms sporočil. Pa cuckoma sva dala jesti, nato pa sem ji odrezal po kos dveh različnih tort. Torta je namreč njen vsakdanjik, kadar je doma, pa sem ji hotel s spremembo, z dopolnitvijo, z raznolikostjo poroditi nekoliko posebno občutenje… in sem »moral« tudi sebi enako postreči. Običajno tega ne počnem, nabavljam zanjo, ne zase.

 

Domneval sem, da se bo najbolj razveselila tistega darila, katerega ji je tata izbral, in kupil (mimogrede: izkazalo se je, da je bila domneva pravilna), pa sem ji najprej prinesel večjo darilno vrečko, katero si je, za Malo, omislila njena sestra Nina. Od »kavbojk« z zajčkoma, prek zobnih krtačk in paste, piškotov, nekega igralnega kompleta… do barv in čopiča, pa predloge za slikanje, knjige…

Vse je, kos za kosom, »razkopala«, in kar nekaj časa je namenila temu početju. Še največ pa – slikarjenju, kakopak, tako da ni bila, na koncu, pobarvana samo predloga, in papir, katerega sva podložila, pač pa je bilo v mavričnem videzu tudi samo dete in – ko sva dospela do tega, da sva hotela umiti, dete in čopič, sva ugotovila, da se je tudi »vodovod« spomnil obletnice njenega rojstva, pa… bentiš, naj gredo k vragu, vode ni!

 

Medtem, ko se je dete zabavalo z darili, sem ji napihnil balone. Na koncu, ko je raziskovalno-ustvarjalna vnema jela popuščati, pa sem odprl zidno omarico in iz nje vzel še tisto, kar sem ji v dar namenil…

Že ko je zagledala paket, so se ji usta razvlekla do ušes in dobesedno poskakovati je začela, od navdušenja. Komaj je uspela potrpeti, da sva darilo razpakirala, da sem šel po izvijač in namestil baterijske vložke, in potem… potem sva, pač, uživala v glasbenih mojstrovinah, ki so se druga za drugo vrstile, in se, tudi na moje veselje, vrstijo še vedno, in tudi ob risanki, katero je želela gledati. »Obožujem klavir,« mi je izpovedala svojo radost, »jaz pa tebe smejkico«, sem ji odvrnil.

 

Res je, nimava, zunaj, kopice balonov, nimava okroglega znaka, prometnega, nimava polne hiše nekih obiskovalcev, nimava stotih »vse najboljše«, ne dvestotih oči, ki bi goltale s krožnikov, še preden bi do njih dospele, vendar… dete je smejkasto, zadovoljno, predvsem pa – danes je že veliko, tako veliko, da se, niti slučajno, ne more z včerajšnjim primerjati! Štiri so le štiri!

Čeladna

(nocoj sem ji »moral« peti tudi o tem, da se brez čelade ne sme na kolo, potemtakem je dete porodilo zamisel)

 

Kdor nima na glavi čelade,

ta naj ne gre na kolo,

ker, če s kolesa pade,

lahko je prav hudo,

se zmore pripetiti,

da buška zacveti,

iz buške kri zna liti,

in to zelo boli!

 

Kdor nima na glavi čelade,

ta naj ne gre na kolo,

da padec ne ukrade

kar shranil je v glavó,

vse misli in spomine,

načrte in željé,

vse kar v pozabo šine

iz luknjaste glavé!

 

Kdor nima na glavi čelade,

ta naj ne gre na kolo,

nesreče vselej rade

predrzne izberó,

ni nič koleno zbito,

in nič ni zvin roké,

vse mine v lek ovito…

brez glave pa ne gre!

Petici naproti…

Dete moje, jutri, in dokončno, tri odložiš, in se, s štirico na hrbtu, petici naproti podaš, pa…

 

Edina moja želja, poleg tistih o zdravju, in zadovoljstvu, tvojem, je, da se nikoli, za en sam korak ne, ne znajdeš na poteh sebičnih, preračunljivih, parazitskih, pokvarjenih, smrdljivih svinj, in da se s smradom nikdar ne izkažeš, do nikogar, in zlasti ne do tistih, ki ti dobro počenjajo! Je več kot preveč takšnih, da bi se jim morala pridružiti! Raje (po)trpi, je, verjemi, bolje, kot pa to, da bi bila govno!

Črte…

Zid stoji, mu dolgčas ni,

pomni, in pripoveduje,

zgodbo neko razkazuje,

skozi čas ji sled drži…

 

Ni jemati mu, dodaja,

ne taji, samo razkriva,

zgodba vse bolj zanimiva

proti nebu se podaja…

 

Črta se s poprejšnjo daje,

od nje hoče višja biti,

in glasneje se glasiti,

češ »ima me dete raje«…

 

Dete pa – greben dviguje,

v velíkost ga poganja,

da radostno zid odzvanja,

ko ga pridno premaguje.

»Da bodo prijatelji zavidali…«

O občih, o njihovih »ugotavljanjih«, »spoznavanjih«, »védenjih«, pojmovanjih in »razumevanjih« veliko pišem, a se mi je, kljub temu, pri roki znašel nek primerek oglaševanja (NE reklamiranja!!!), v katerem je moč prebrati/slišati neke besede, ki naj bi celo stimulativno delovale, in sicer besede »… da vam bodo prijatelji zavidali…«

 

Bebavost je bebavost, neozdravljivo, neodpravljivo stanje, ki ima »vedno prav«, pa čeprav nikoli do pravilnega ne seže, zmore pa, v mladih letih nekega razumsko zasnovanega posameznika, škodo, celo neodpravljivo, povzročati, pri teh mladih letih, kajti – »večina ima vedno prav«, »večinsko je vedno normalno« (mimogrede: večinsko NIKOLI NI normalno, zgolj običajno!!!).

 

Domnevam, da vem, kaj je to zavidanje, kaj je zavist, in domnevam, da vem, da gre za NEGATIVNO čustvovanje, obenem za čustvovanje, v okviru katerega zavistnež izkazuje neko svojo PRIZADETOST (ne samo mentalne!), zaradi tega, ker nima tistega, kar pri nekom drugem vidi. Pomeni, »v prevodu«, da s tem, ko pri nekom vzbujam zavist, pri njem vzbujam njegovo NEGATIVNO, SLABO počutje, in če to še NAMENOMA počnem…

 

Domnevam tudi, da vem, kaj je to prijatelj, prijateljstvo, pa tudi o tem, da prijateljevanje temelji na POZITIVNIH (medsebojnih) odnosih, potemtakem v željah, da prijatelju vzbujaš zadovoljstvo, in NE nezadovoljstva, pa…

 

Tudi vem, da obči radi »zamenjujejo« besede, in vem, da jim čustvovanja (ter vse ostalo) niso najbolj jasna, razumljiva (nezmožnim dospevanja do čustvovanj, kakršna izkazuje človek, in o kakršnih v svojih, človeških besedah, pripoveduje), pa jim je »spoštovanje« v bistvu tisto, kar je meni upoštevati-neko-obstajanje, in jim je prijatelj marsikdaj tisti, kateremu bi jaz zgolj besedo znanec namenil, pa…

 

In tudi to vem, da so občim NE-logičnosti povsem »logične«, povsem sprejemljive, kar tudi nič čudnega ni, glede na to, da se v različnih svojih »obrazih« izkazujejo, in glede na to, da se lastne celostne podobe niso zmožni zavedati, pa…

 

Pa se, kljub temu, sprašujem, o tem – koliko idiotov mora biti zbranih na kupu (ne gre samo za pisca /reklamnega/ besedila!), da gre v javno uporabo takšen kretenizem, kakršen je »da vam bodo prijatelji zavidali«?! To, da takšno besedilo pri občosti nikakršnega vznemirjanja ne vzbuja, tudi to mi je jasno, a kljub temu…

Ti, komar!

Ti, komar, neskončna zgaga,

dete zgodaj si zbudil,

ko si kri mu pil,

pa boš videl vraga!

Samo…

Moram prej te uloviti,

da ti dam po riti.

 

Ti, komar, ti, reč brenčeča!

Kdo te kliče, kdo te vabi,

kdo te pravzaprav sploh rabi,

ko pa pik je stvar srbeča?!

Pa…

Pazi se, ko te dobim,

lik ti spremenim!

Jezikoslovci…

Namesto, da bi sledili načelu jablana in jabolko, leska in lešnik, bananovec in banana… namesto, da bi skušali za RAZLIČNE zadeve tvoriti RAZLIČNA imena (poimenovanja), sodobni »jezikoslovci« hodijo-po-glavah, ko v svoji butasti »logiki« sledijo načelu hruška (drevo) in hruška (plod), pa izmišljajo svoje kretenske novotarije, in uvajajo, na primer, reklamiranje (izvajanje NEGATIVNE kritike) in reklamiranje (izvajanje POZITIVNE kritike alias promoviranje, oglaševanje, propagiranje) in tako tudi sadežu odvzamejo besedo oliva, ter ga spremenijo v oljko (drevo)…

 

Ah, spet delaš iz muhe slona, bi mi znali očitati, čeprav – kot prvo, ne pripisujem si takšnih zmožnosti, da bi iz majhnega bitjeca ogromno delal, kot drugo pa ne gre za tako nedolžno zadevo, kot bi se zdelo na prvi pogled, zlasti ne v primeru upoštevanja sile inercije, po kateri zastavljena prizadevanja potekajo v zastavljenih smereh, in je, potemtakem, pričakovati samo še vele-NE-umne »nadgradnje« izkazanega…

Pojasnim, kakopak.

 

Šteje se, da je jezik bogat in močan takrat, kadar premore za RAZLIČNE zadeve RAZLIČNA poimenovanja oziroma takrat, kadar ima VSAKA stvar svoje, zgolj sebi značilno oziroma lastno ime… in je jezik še bogatejši v primeru, ko ima, na primer, za eno samo vsebino različna imena (na primer vrata, dveri, duri…), in obratno – manj kot se zmore jezik izkazovati na tak način, več kot je v njem ISTIH poimenovanj, izrazov za RAZLIČNE zadeve, bolj je siromašen in šibak!

Moč in/ali šibkost jezika?! Da, natanko tako, SPOROČILNA njegova moč, moč razumljivega, učinkovitega sporočanja, ki obstaja izključno takrat, kadar zmoreš na kratko, jedrnato izpovedovati, in je vsakomur razumljivo. Podam primer…

 

Če rečem »grem redčiti jablane«, bo vsakdo TAKOJ vedel, da grem redčiti drevesa (ker so se, na primer, preveč razrasla), in, če rečem »grem redčiti jabolka«, bo prav tako vsakdo TAKOJ vedel, da grem redčiti plodove (ker se, na primer, v obilju letine, medsebojno tiščijo, to pa zlahka vodi do gnitja)… če pa rečem »grem redčiti hruške«, takrat pa NIHČE NE more vedeti, vsaj takoj ne, KAJ bom počel v sadovnjaku, redčil drevje ali sadeže… in moram dodatno pojasnjevati, moram uporabiti VEČ besed, da pojasnim tisto, kar bi zmogel (po načelu jablana-jabolko) pojasniti z – MANJ besedami!

 

In, spet – našli bi se, ki bi trdili, da s tem in tako poenostavljajo jezik, ga delajo bolj praktičnega… čeprav, butasti, kakršni so, ne zmorejo razumeti, da je lahko jezik bolj enostaven oziroma praktičen EDINO v primeru, da mu POVEČAM sporočilno moč, da omogočim LAŽJE in HITREJŠE (spo)RAZUMEVANJE… o čemer pa, niti slučajno, ne moremo govoriti takrat, kadar o dveh povsem različnih (celo, v primeru, na primer, reklamiranja, nasprotujočih si, medsebojno izključujočih se) zadevah govorim z enim samim njunim imenom oziroma besedo! Tako da…

 

Ja, nagonskim bebcem je vse »enostavno« - vidijo in že »vedo«, a žal takšna njihova poenostavljanja ne govorijo o ničemer drugem, kot o NE-resnicah (o njihovem »po svoje«) in o neumnosti. Čeprav je resnica dejansko enostavna zadeva (kadar jo razumeš, kadar jo poznaš!) in čeprav bi tudi jezik zmogel biti povsem enostaven, ko bi bil učinkovit v sporočanju, ko bi ga zmogli znati (naučiti se ga) in – ko ne bi bebavi »strokovnjaki« razkrajali prizadevanj nekih številnih, ki so vedeli kaj počnejo in so ga v preteklosti skušali izgraditi bogatega in (sporočilno) močnega.

 

Kakopak, takšne »malenkosti« sodobnih »jezikoslovcev«, NAGONSKIH in BUTASTIH »strokovnjakov« niti malo ne (z)motijo, kakor tudi družbe, prav tako bebave, ne moti dejstvo, da ti »jezikoslovci« zasedajo položaje, za katere še zdaleč niso usposobljeni, in prejemajo krepko previsoke plače, katerih, s svojim UNIČEVANJEM jezika, še zdaleč niso vredni!

 

Prvi mimogrede, v podobi olajševalne okoliščine (za te »jezikoslovce«): tudi na ostalih, pravzaprav na VSEH področjih, od politike, zgodovine, sociologije… do prava, medicine, psihologije… mrgoli takšnih, popolnoma enakih »strokovnjakov«, celo vesolje so preplavili, »strokovnjaki«, pa, denimo, »vedo«, da »je vesolje NESKONČNO«, obenem pa »vedo«, da »se vesolje širi«… khm, bebo bebasti, daj, povej, KAKO in KAM se lahko širi tisto, kar itak in itak ZASEDA VES obstoječ prostor?!?!?!?!?!

 

Drug mimogrede, tudi malček za hec, čeprav prekleto zares, in v podobi razumevanja tistega, čemur pravimo znanje (ali, pri »strokovnjakih«, »znanje«)… od neke dipl. psih. (radi mene bi lahko bila tudi tripl, butara je butara!) sem slišal njen »Ko boste doštudirali psihologijo, se bova pogovarjala o tem«, a sem ji odvrnil po svoje »Ne, pač pa ko boste v praksi dokazali, da znate in zmorete ozdraviti psihično bolezen, takrat se bova pogovarjala!«

Čemu sem (tudi) to zapisal?! Preprosto, da lahko tudi sledeče besede pridodam…

Najprej, znova in ne-vem-katerič »živelo javno šolstvo«, ki papagaje uči PONAVLJANJA, in je ponavljanje skrajni domet taistih papagajev… namesto da bi bila izšolanost, kakor bi MORALA biti, zgolj in samo IZHODIŠČE, ZAČETEK DEJANSKEGA učenja! In dodam še skromno svoje mnenje: prav nič ti ne pomaga, da »znaš« na jeziku, kajti – dokler ne izkažeš v praksi, na konkretnih primerih, da je tvoje znanje zares uporabno, učinkovito in kot takšno dejansko ter vredno, do takrat si zgolj… eden izmed premnogih, pravzaprav prevladujočih blebetačev, pri čemer ni prav nobene razlike med tem, če si laičen ali pa »strokoven« - BUTEC!

Raje v kot!

Bolh ne maram, ne stenic,

klopov ne, pijavk, uši,

vseh v brezdušnosti zveri,

raznih prascev in prasic!

Pač, ne maram, ne želim,

a sem smel jih doživeti,

da na starost znam jih kleti,

kolikor še sploh živim…

 

Ni do gnid mi, do smradu,

do sebičnega zobovja,

nečloveškega drekovja,

ki, vodeče proti zlu,

ruši, ruši in razdira,

in v ničevosti se kaže,

ko hlasta, da vse umaže,

kjerkoli prodira…

 

Ne, ne maram, ne želim,

raje v kot se mi je dati,

in v njem na kraj čakati,

kot da z ničem se delim!

Opice na pohodu…

… vse bolj »pametne«, vse bolj »strokovne«, vse bolj odločujoče in predvsem – vse bolj uničujoče!

Še malo, še malo…

Še pol in cel dan,

še dvakrat v sanje,

pa čas nasmejan

dospe v praznovanje,

težava kopni,

bo tudi minila,

veselo se zdi

dospet med darila…

 

Bo kmalu, sprašuje,

je dolga do sreče,

a ura kljubuje,

kot glista se vleče,

še malo, še malo,

poskušam miriti,

ni dosti ostalo

v čakanju prebiti…

 

A – dokler je smeha,

igrive narave,

še čas se upeha,

ni prave težave,

še malo, še malo,

pa v upe, in v želje

bo, zlahka, pognalo

darilno veselje!