Uvodoma:
ni potrebno, da se zavedaš prepričanj, na temelju katerih ravnaš, dovolj je, da
te ta prepričanja usmerjajo, in vodijo!
»Treba
je pomagati, nikoli ne veš, kdaj boš sam pomoči potreben«… eno od občih
prepričanj, na katerem mrgoli »pomoči« in »dobrote«, pa čeprav…
Kadar »pomagaš«
(in si »dober«) na tej, zapisani osnovi, takrat se NE izkazuješ NE s pomočjo,
in še manj z dobroto, pač pa… ti je vodilo védenje o tem, da se utegneš tudi
sam znajti v stanju, v katerem boš pomoči potreben, in da takrat ni
priporočljivo to, da ostaneš – sam! Pomeni, da ti je vodilo strah pred LASTNO
nemočjo, pred LASTNIMI težavami (tebi nerešljivimi)… pomeni, da ti je vodilo
TVOJ interes, TVOJA sebičnost!
»Kaj
bodo rekli (drugi), če ne bom pomagal,« je drugo takšno prepričanje = vodilo,
ki tudi poraja neke »pomoči« in izkazuje določeno »dobroto«… pa čeprav pri
takšnih ravnanjih velja povsem identično pojasnilo, kot je bilo poprej
zapisano: vodi te, v tej »pomoči«, strah pred tem, kako te bodo (drugi)
obravnavali, kako se bodo, posledično, izkazovali do TEBE… potemtakem je, kakor
poprej, tudi v tem primeru odločujoča sebičnost, neki TVOJI interesi, in »dobrota«
NI dobrota, pač pa zgolj in samo izkaz – PRERAČUNLJIVOSTI!
Tudi
razne kurbirsko-vlačugarske interakcije, v okviru katerih »pomagaš«, in si »dober«
izključno zato, ker PRIČAKUJEŠ nekaj v povrat… temeljijo na osebnih interesih,
na sebičnosti, in so, prav tako, izkaz PRERAČUNLJIVOSTI, nikakor dobrote!
Kdaj pa
si zares DOBER?!
Takrat,
in EDINO takrat, kadar DAJEŠ (s tem, ko pomagaš) SEBE, svoje moči, svoja
znanja, svoj čas, svoje življenje… in v zameno malodane NIČESAR NE pričakuješ,
in ničesar tudi NE dobiš, vsaj neposredno ne, razen – zadovoljstva, lastnega,
ob spoznanju, da si neko težavo razrešil, jo odpravil, in zadovoljstva,
lastnega, ki se porodi ob tem, ko ugotoviš, da si tistemu, kateremu si pomagal,
omogočil dospetje do NJEGOVEGA zadovoljstva! Potemtakem…
SI
DOBER takrat, kadar te pri izkazovanju pomoči NE vodijo neka LASTNA
(neposredna) pričakovanja, interesi… kadar pomoči NE izkazuješ z razlikovanjem
med tebe-pa-poznam (ti-si-moj/naš) in tebe-pa-ne-poznam (ti-nisi-moj/naš)…
potemtakem, takrat, kadar VEDNO, ne glede na lastno žrtvovanje, pomagaš
VSAKOMUR, ki je pomoči potreben! Vsakomur?!
NE,
črno-belo gledanje oz. doživljanje vsega, tako značilno za občost, zagotovo ni
pravilno izkazovanje (kajti z njim brišeš ločnice med prav in ne-prav, med
poštenim/moralnim in ne-poštenim/ne-moralnim)… čeprav se tudi »bog« (očitno
povsem NE-moralna podoba) izkazuje na tak način… pač pa – DOBER SI izključno
takrat, kadar BREZ slehernega zadržka pomagaš VSAKOMUR, ki je pomoči/dobrote
VREDEN, KI SI JO ZASLUŽI (banalen primer: če pomagam morilcu, mu omogočam, s
tem, da bo še naprej moril…).
In za »cvičkaste
dolenjčke« (NIČESAR več nimam proti Dolenjcem, kot proti Primorcem, Gorenjcem,
Štajercem, Notranjcem, Prekmurcem… Ciganom, »južnjakom«… Nemcem, »Američanom«…
NE ocenjujem in NE opredeljujem po neki tovrstni, tudi nacionalni, pripadnosti…a
»dolenjčki« so postali prispodoba ne-preveč-pametne-obenem-zvite/potuhnjene-narave,
značilne za VSA nagonska bitja!) pomoč in dobrota NISTA značilni, kajti…
Tudi v
Naravi NE obstajata dejanski pomoč in dobrota, pač pa – Narava je, v želji po
SAMOOHRANITVI (potemtakem gre za SEBIČEN interes) posamičnostim »vdahnila«
potrebo po zoperstavljanju težavam, pa – neki bivoli se NE bodo zoperstavili
levom zaradi tega, da bi rešili napadenega so-bivola, pač pa, preprosto, zaradi
– če nas je več v čredi, potem je čreda močnejša, in v močnejši čredi sem tudi JAZ
varnejši! In neko zoperstavljanje levinje tropu hijen, ki napada njenega
mladiča, tudi NI izkaz ničesar drugega, kot preračunljivosti Narave, kajti –
mladiči, njihovo obstajanje je POTREBNO za ohranitev vrst(e), za ohranitev
stanja, v katerem bo tudi jutri (in ne samo danes) obstajala neka levinja.
In za
vse takšne »pomoči« in »dobrote« JE ZNAČILNO to, da – dokler tisti, ki je »dober«,
ki »pomaga«, NE začuti LASTNE ogroženosti, do tedaj se bo, morda, izkazoval s »pomočjo«
in z »dobroto«, čim pa bo dospel do vprašanja lastnega preživetja – bo ZASE, za
svojo kožo poskrbel! Z drugimi besedami to pomeni, da je lastno ne/ugodje
tisto, ki o »pomoči« in »dobroti« odloča, in NIKAKOR ne stanje oz. »usoda«
tistega, ki je pomoči potreben! In, viš, prav v tem je problem, kajti –
resnično pomoč in dobroto opredeljuje prav stanje/usoda nemočnega, pomoči,
dobrote potrebnega!
Nekajkrat
sem že pisal o nekih (niso pogosti!) zdravnikih-dobre-volje, ki tvegajo LASTNA
(pre)živetja, da bi drugim pomagali (NE, tu NI govora o raznih materah-terezah,
ki so svoje »pomoči« in »dobrote« izkazovale v neka proti-plačila)… o nekih
raziskovalcih, ki so tvegali LASTNA (pre)živetja, da bi preverili ne/varno učinkovanje
svojih izumov… celo o nekih vojakih, ki so ODKLONILI streljanje na nemočne
ujetnike, čeprav so VEDELI, da bodo zaradi tega sami kaznovani/ustreljeni… skratka
o izkazovanjih, ki so edini dejanski izkazi DOBROTE, ETIČNOSTI, ČLOVEČNOSTI,
POMOČI… medtem ko je vse ostalo, bolj kot ne, nek trgovski, preračunljiv
daj-dam sistem, pa čeprav je utemeljen, včasih, »zgolj« na tistem
da-vest-ne-bi-pekla (»ne-pekoča vest« je namreč stanje, ki ga ZASE, SEBI želim,
potemtakem, spet, posledica – sebičnosti)!
Ni komentarjev:
Objavite komentar