Ne bi znova…

Mi nikdar ni neka sreča padla z modrega neba,

kolikor sem je ustvaril, toliko mi je bila,

pa še ta me je dražíla, vlekla me grdo za nos,

me na koncu zapustila, da v željáh ostal sem bos…

 

Vrata neka sem odpiral, ko sem tlačil svojo pot,

brez priklonov in priprošenj, čisto vse mi je bilo,

vselej sam, najraje sam, daleč od smrdljivih zmot,

resda malček počasneje, a pošteno vsaj je šlo…

 

In sem listal list za listom, med platnicami vse,

ne sprejemal, ugovarjal, skušal v boljšemu počet,

pač, tako je, da v čistem, in v poštenem težje gre,

a kljub temu, tu in tam, znal sem na vršac dospet…

 

Ko bi znova… ne bi znova, sem preveč v širjave klel,

ko sem sredi svinjarije v mrvicah sijaj iskal,

in spoznaval kar spoznati si nikdar nisem hotel,

ne bi znova, ne bi znova se, nič več, v svinjak podal!