Pozno
sem zaspal, sinoči, pravzaprav davi, šele krog četrte. Saj sem nameraval prej
leči, a – cucko, Tar, se je potepel, nekaj mu je zadišalo, v okolici, in je
dokaj požrtno bitje…
Ko sem
hotel cucka spraviti, prek noči, na verando, sem ugotovil, da Tara ni. Žvižgal
sem, ga klical, z balkona, in krog hiše, a je bil, očitno, dovolj daleč, da
mojih klicev ni zaznal. Pa sem, po nekih dvajsetih minutah, ob tistem
prekleti-cucek, sedel pred TV zaslon, ter začel gledati posnetek pogovora s
prof. dr. Nikom Tošem. Zadeva je trajala tam nekje prek pol tretje. Pač, zaradi
»pomembnejših« vsebin, nekih nadaljevank, resničnostnih šovov, športa… »neumnosti«
uspejo priti na vrsto, če sploh, v nočnih urah…
»Tisti,
ki je študiral kemijo, ne more govoriti o tem, da je kemik, če nikoli v
življenju ne vstopi v neko kemično tovarno«. Tako nekako je bilo slišati eno
izmed mnogih Toševih misli. Možakar mi je (ne samo zaradi omenjene izjave, pač
pa tudi radi takšnega njegovega razmišljanja) simpatičen, kajti tudi sam enako
čutim, pa – če sem že študiral družboslovje, potem ni vrag, da ne bi predmeta
izkazanega, svojega, zanimanja, tudi obravnaval…
Med
gledanjem, in tačas, dokler se cucko ni vrnil s potepa, oblizujoč se, kakopak,
sem se razbudil. In se kar nekaj časa premetaval po kavču, preden mi je uspelo
zaspati. Kaže, da sem nerodno ležal, nekako neobičajno roko držal, kajti – prva
zadeva, katere sem se zjutraj, tik pred deveto, ovedel, je bila bolečina, v
levi rami, v vratu in v neki tetivi, na prsnem delu, ki ramo povezuje z vratom.
Potemtakem sem se prebudil v malodane invalidnem stanju ter, ob pogledu v nebo,
zamahnil z desnico češ – trava ne bo ubežala, in nihče je namesto mene ne bo
pokosil… Pač, bo počakala!
Skuhal
sem kavo in se lotil zapisovati, pa sem se, krog ene, še na kuhanje druge kave
podal. Ter si obenem dovolil izjemno stanje, v mojem vsakdanu, o katerem sem že
včeraj sklenil, in skuhal tudi riž. Obilno količino, za neke štiri decilitre
riža, kateremu sem, kakopak, pridodal ustrezno količino vode, pet spasiranih
paradižnikov in dve jušni kocki, goveji. Da bo za danes, za kosilo, za večerjo,
in bo nekaj, domnevam, tudi za jutri ostalo. Bom, pač, po kitajsko…
Na
hrano in hranjenje kaj prida ne dam. Hranjenje mi je nujno zlo, potrebno, da
telo dospe do energije, hrana je v službi tega zla, kuhanje prav tako, čeprav…
Ne, ne
predstavlja mi, kuhanje, neke težave, ne spravlja me v slabo voljo, le –
potrata časa se mi zdi! Nabavljaš – gre čas, kuhaš – gre čas, ješ – gre čas, pomivaš
– gre čas, izločaš – gre čas… in to zato, da (poleg ustvarjanja omenjene
energije) – vnašaš in izmečeš?!
Z veseljem
zmorem pripravljati obroke, kadar je Malo doma, in predvsem zanjo, ali takrat,
ko nek obisk doživim, pa lakoti obiskovalca zadostim. Za sebe, zgolj za sebe pa
izjemoma, zgolj toliko, da tu in tam način svojega živetja, vsaj za malo,
spremenim, »popestrim«…
Razmišljam
o občih. Dokler so delovno aktivni, in ob delovnikih – tri četrt dneva jim
steče za službo, spanje in žretje, potemtakem jim nekih šest ur ostaja, vsaj
načeloma »prostega« časa, s katerim pa, tako in tako – ne vedo, kaj bi počeli!
K sreči, zanje, obstajajo zadeve, kakršna je TV sprejemnik, obstajajo športni
dogodki in neke nadaljevanke, obstajajo bifeji, celo izleti… pa si zmorejo
dolgočasje gnati. Je vrag, kadar ne premoreš tistih vsebin, s pomočjo katerih
bi IZ SEBE in (tudi) SEBI, zase, zadovoljstvo porajal, pa si prisiljen do
istega dospevati s pomočjo nekih nadomestkov, s pomočjo »tujega perja«. Še
večji vrag je, resnici na ljubo, da takšni, netvorni, prazni, so-tvorijo
družbene razmere! Ob čemer, kakopak…
Nenehno
skrbijo za to, da bodo ja čim-lepši. Khm, osebno v njihovi »lepoti« ničesar,
zares, ne vidim, kajti nikoli nisem »padal« na fasade, vselej mi je bilo krepko
pomembnejše tisto, kar se za njimi skriva, pa – če se skriva (in tudi razkriva)
običajna praznina, potem mi to ne more biti nekaj lepega.
Nenehno
skrbijo tudi za svoje zdravje, da bodo ja čim dlje obstajali. Pa gledajo, da
bodo čim več potrebnega vase vnašali, pri čemer skušajo čim več »zdrave« hrane
konzumirati (to sploh še obstaja, pri onesnaženih prsti, zraku in vodi?!), nekateri
hodijo na fitnese, in tudi drugače skrbijo, da so »fit«, čeprav – čemu, za
vraga, to počno, da bodo še dlje potrebovali nadomestke za svoja ugodja, da
bodo še dlje aktivno »razreševali« družbena vprašanja, v bistvu razkrajali
sobivanje?!
Kakorkoli
že, danes sem »po kitajsko«! Sicer ne v celoti (prepričan sem, da Kitajci riž
drugače pripravljajo, kot sem ga sam), kajti…
Kitajci
se, vse bolj, s svojo naprednostjo izkazujejo… dočim sem jaz zaostal. Ko ne bi
bil, se, zagotovo, ne bi na tem bregu znašel!
Kitajci
so vse bolj tehnološko uspešni… dočim sva tehnika in jaz malodane skregana,
nikoli me ni dovolj zanimalo, to področje, da bi se česa več naučil, kot samo
uporabe preprostih nekih orodij in na čim bolj preprost način!
Kitajci,
kot država, obstajajo neprekinjeno že nekih pet tisočletij (očitno so »malček«
umnejši, od »razvitega« Zahoda, da jim uspeva tak podvig)… dočim jaz obstajam
šele nekaj let, od takrat, pač, ko so mi »lepote« življenja – življenje potolkle.
Da, poprej sem tudi nekaj malega živel, a zgolj za nek nepomemben piš, v odnosu
do kitajske zgodovine!
Kitajska
je, po vsej verjetnosti, najpremožnejša država (celo pol »Amerike« je v njeni
lasti)… dočim jaz malodane ničesar nimam, z izjemo sebe, seveda, svojih vrednot
in načel. Tako da…
Ja,
vsaj po rižu si dovoljujem o tistem po-kitajsko presojati. Od daleč. Čeprav…
Bi se
skušal bolj zgledovati po Kitajcih, po enem samem vprašanju, a kaj, ko nimam
sredstev, za to potrebnih?! Krog svojega mini-sveta bi namreč zgradil zid,
mogočen, neprebojen, v njegovi fizični podobi, seveda…
Ni komentarjev:
Objavite komentar