Zmotil si se…

Krog šeste, jutranje, sem odprl vsa okna, z izjemo tistega v sobici…

 

Prek noči imava zaprta. Nekaj zaradi komarjev, ki komaj (do)čakajo, da jo (po)pikajo, nekaj pa radi tega, ker dete ne zdrži biti pokrito, pa se bojim, da bi se odkrita utegnila prehladiti, ko bi prišlo do tega, da bi se prostor navzel zunanje, nočne temperature. Saj se zbujam, večkrat, prek noči, kadar je Malo doma, a, kljub temu – utegnilo bi se pripetiti, da bi bila uro, dve odkrita, in to bi bilo, morda, povsem dovolj, za njen prehlad…

 

Do šeste je bilo najino bivališče segreto na trideset, obenem pa je bilo nabito s sparino, ki dobesedno sili v notranjost. Petnajst čez deveto pa je bilo že prijetno, resda še vedno toplo, pri osemindvajsetih, a o sparini ni bilo ne duha, ne sluha, pa…

 

Zaprl sem vsa ostala okna, in odprl tisto v sobici, nato legel k njej in jo začel nežno, uvidevno crkljati. Da bi jo počasi, na njej prijeten način, zbudil. In res, bilo je pol desetih, ko je odprla oči, da je iz njih, nebeško modrih, sonce prisijalo, medtem ko se ji je prek lic razlil nasmeh…

 

Trajalo je, kar nekaj časa je trajalo, preden sva uspela kreniti proti kuhinji. Najprej sva cuckoma postregla z zajtrkom, nato je bila ona na vrsti. Karkoli sem ponujal, nič je ni povleklo, pač pa – odprla je vrata hladilnika ter sama poskrbela za jutranji obrok – osem kockic čokolade. Jaz sem ji samo jogurt pridodal, da ga je vsaj nekaj popila…

 

Medtem, ko se je mastila s čokolado, sem uspel pomiti posodo in skuhati kavo, vendar…

Šla sva na dvorišče, h kakiju. Tam krt že tretji dan obnavlja svojo krtino. Midva izrito zemljo seliva v lončke, da pripravljava domovanja jagodnih mladik – ena je že zrasla, le še korenine mora pognati, preden jo bova preselila – krt pa rije, rije, rije in – izrije…

 

Napolnila sva, s to zemljo, skorajda do vrha, tudi tretji lonček, preverila poštni nabiralnik, malo raziskovala po dvorišču, in v okrilju sence, nato pa se podala v kuhinjo. Moral sem sesti k njej, na klop, zato, da je bila, v hipu, v mojem naročju. Pa sva kar nekaj časa risala, nato pa se je udobno zleknila, jaz pa sem moral peti, po njenih vsebinskih napotkih, kakopak. Skodelica s kavo je izzivala, na dosegu roke, obenem daleč stran od tega, da bi vsaj požirek naredil…

 

Danes sem tri ure čakal na to kavo. In v nekem trenutku sem izustil »Blagor meni, ko pa mi terorist visi nad glavo«…

Za hip je prekinila s poprejšnjimi aktivnostmi, njene modre okice so se usmerile nad mojo glavo, pa – ker tam ničesar ni videla, je bilo slišati njen »zmotil si se«. Pač, dete ničesar tam zgoraj ni videlo, je pa še premajhna, da bi v prenesenem smislu razumela. Tega niti človejaki, odrasli, niso zmožni, večinoma…

 

Ob njeni ugotovitvi sem se zasmejal, jo stisnil v močan objem in jo poljubil, češ – prav imaš, dete, nisi ti tu zaradi mene, pač pa je obratno! A, kljub temu, kava je, še vedno, dišala…

 

Nekaj sekund sem potreboval, za to, da sem se odločil, če naj darilo ostane rojstnodnevno, ali postane »zgolj« darilo… že orglice je dobila, predčasno, pa – naj se takisto zgodi tudi z bobnom! Že nekaj dni omenja boben, naj se ji izpolni…

 

Zmenila sva se, da se je preselila z mojega naročja, da sem lahko stopil do omarice in tam, iz skritega, vzel darilo. Nisem ji povedal tega, kaj bo dobila, ona pa si je zatiskala oči, kolikor je, pač, vzdržala, češ da bo tako prišlo do večjega presenečenja in – ko je zagledala, skozi prosojen omot, kaj držim v rokah, ji je obrazek dobesedno zažarel…

 

Zdaj bo še nekoliko večji blagor-meni, na področju glasbenega udejstvovanja. Orglice tako in tako prek celih dni prepevajo, obenem pa bo udrihala tudi po bobnu, in ne samo po ksilofonu, obenem pa – imava drug drugega, pomeni, da tudi najinega prepevanja ne bo umanjkalo…